Hora - Cantata

Z novo uspešnico, mariborsko postavitvijo Clugove Hore in Bigonzettijeve Cantate, se bo baletni večer pod zvezdami zaokrožil v grenko-sladkih melodijah, ki slavijo lepoto življenja v vsej njeni čutnosti in minljivosti.     

V svoji koreografski stvaritvi Hora (Kólo) za Dortmundski balet se je Edward Clug prvič intenzivno naslonil na glasbeno dediščino rodne Romunije, še posebej na sofisticirane ritmično-melodične adaptacije legendarnega godalnega kvarteta Balanescu. Clug je med lastnim koreografskim raziskovanjem odkril nove povezave med številnimi prelomnimi življenjskimi odločitvami in močjo ritualov, ki nam jih na bolj ali manj prefinjen način vsiljuje družba.

Plesna stvaritev Cantata italijanskega koreografa Maura Bigonzettija se je že od svoje praizvedbe leta 2001, ko je predstavo prvič izvedel lizbonski baletni ansambel Gulbenkian, v scenosled sodobnega plesa zapisala kot kultna koreografska postavitev, ki s svojim nezadržnim erosom evocira vso izrazno paleto plesnega Mediterana.

Predstava traja 1 uro in 30 minut ter ima 1 odmor.  


Premiera: 8. marec 2019, Velika dvorana
Produkcija: SNG Maribor


HORA

Ustvarjalci predstave
Koreograf Edward Clug
Glasba Balanescu Quartet
Asistent koreografa Matjaž Marin
Scenografija Marko Japelj
Kostumografija Leo Kulaš

Praizvedba 25. februar 2017, Opernhaus Dortmund
Premiera 8. marec 2019, Velika dvorana

Zasedba
Catarina de Meneses, Asami Nakashima, Branka Popovici, Ines Petek, Ema Perić, Hristina Stojčeva, Tetiana Svetlična, Mirjana Šrot, Satomi Netsu, Olesja Hartmann Marin, Jelena Lečić, Vanja Vitman, Yuya Omaki, Ionut Dinita, Mircea Golescu, Tiberiu Marta, Aleks Šišernik, Alexandru Pilca, Sytze Jan Luske, Gaj Žmavc, Filip Jurič

O koreografiji

Kako opisati in zajeti globino ter obenem vso banalnost življenja? Ali morda njegovo lepoto, mimobežnost trenutka, ki se brezglavo in brezprizivno predaja drugemu v nenehnem kroženju energije? Ali kot bi danes morda pripomnil Nietzsche: »Kako se je mogoče svobodno predati magistralnemu plesu življenja z okovi, ki si jih pogosto sami nadenemo okrog gležnjev?« Na to in še marsikatero drugo vprašanje skuša s svojim ekspresivno dražljivim plesnim idiomom odgovoriti Hora Edwarda Cluga, ki jo je kritika označila kot »tenkočutno žalostno in obenem lepo, iz življenja iztrgano, surovo energijo, prepojeno z znojem, in vrnjeno v novo življenje«. V svoji koreografski stvaritvi Hora (kar bi lahko prevedli kot Kólo) za Dortmundski balet se je Edward Clug prvič intenzivno naslonil na glasbeno dediščino rodne Romunije, še posebej na sofisticirane ritmično-melodične adaptacije legendarnega godalnega kvarteta Balanescu. Clug je med lastnim koreografskim raziskovanjem odkril nove povezave med številnimi prelomnimi življenjskimi odločitvami in močjo ritualov, ki nam jih na bolj ali manj prikrit način vsiljuje družba.

O avtorju

Mednarodno priznani koreograf Edward Clug je verjetno eno izmed tistih redkih imen, ki ne potrebuje posebne predstavitve, saj je v več kot dveh desetletjih aktivnega koreografskega ustvarjanja postal svojevrstna institucija. Že kot desetletni deček in dijak Nacionalne baletne šole v Cluju – Napoci je Clug videl izhod iz Ceausescujeve diktature. V septembru 1991, še istega leta, ko je zaključil svoje baletno šolanje, je po opravljeni avdiciji postal član mariborskega baletnega ansambla. V Mariboru je začel svoje tesno sodelovanje s slovitim slovenskim režiserjem Tomažem Pandurjem, sprva kot plesalec, nato pa kot koreograf (prvič se je preizkusil kot koreograf Pandurjeve predstave Babilon leta 1996). Po svoji prvi koreografski izkušnji se je Clug podal na povsem novo pot umetniškega ustvarjanja. Že leta 1998 je ustvaril svoj prvi neodvisni koreografski projekt Tango v sodelovanju s kostumografom Leom Kulašem in scenografom Markom Japljem, ki postaneta njegova stalna umetniška sopotnika. Clugovi ekipi se leta 2008 pri ustvarjanju projekta Prêt-à-porter pridruži še priznani slovenski skladatelj Milko Lazar, s katerim sta v zadnjem desetletju ustvarjala izjemen opus avtorskih predstav. Ko je leta 2003 postal umetniški direktor mariborskega Baleta, se je Balet pod njegovim vodstvom začel značilno usmerjati v nov umetniški izraz in estetske tokove. Leta 2005 je Clug na glasbo priljubljene skupine Radiohead ustvaril avtorski projekt Radio & Juliet, ki je postal pravi mednarodni hit, s katerim je Clug pritegnil veliko pozornosti, obenem pa je mariborski Balet s številnimi gostovanji v tujini in z udeležbami na mnogih prestižnih festivalih postal vedno bolj prepoznavno poustvarjalno telo tudi v širšem mednarodnem okviru. Balet SNG Maribor je v tem času gostoval in predstavil Clugove koreografije na festivalih in prizoriščih, kot so Jacob‘s Pillow Dance Festival (ZDA), Zvezde belih noči (Marijinsko gledališče, Sankt Peterburg), Festival of Firsts (Pittsburgh, ZDA), Arts Festival (Singapur), Biarritz Festival (Francija), O Boticário na Dança (Brazilija), Dance Festival (Tel Aviv), Sintra Festival (Portugalska), Festival des Arts de Saint-Sauveur (Kanada), Mednarodni plesni festival (Seul, Južna Koreja), Teatro Piccolo (Milano), Dance Open Festival (Sankt Peterburg), ansambel pa je gostoval tudi na Nizozemskem, v Italiji ter v državah nekdanje Jugoslavije. Po večletnem uspešnem sodelovanju je Clug spletel močne umetniške vezi z mednarodno uveljavljenimi baletnimi sestavi, še posebej s Stuttgartskim in z Züriškim baletom, za katera je ustvaril celo vrsto uspešnih predstav. V zadnjih letih je Clug začel sodelovati z znamenitim Nizozemskim plesnim gledališčem (NDT), kjer je ustvaril kar dva projekta za njegov umetniški in poustvarjalni podmladek NDT II, septembra 2017 pa koreografsko noviteto Proof za NDT I. K ustvarjanju novih koreografij so Cluga povabile različne baletne ustanove, kot so Kraljevi flamski balet, Narodni balet iz Lizbone, Station Zuid Company, Balet HNK Zagreb, Balet HNK Reka, Narodni balet iz Bukarešte, Aalto balet iz Essna, Bitef Dance Company iz Beograda, Graz Tanz, Ukrajinski narodni balet iz Kijeva, Državni balet na Gärtnerplatz iz Münchna, Augsburški balet, Hessenski balet iz Wiesbadna ter Zahodnoavstralski balet iz Pertha. Clugova koreografska uspešnica Peer Gynt je že januarja 2018 doživela novo postavitev v Baletu Dunajske državne opere, med zadnjimi uspehi pa velja omeniti še praizvedbo baletne novitete Faust 28. aprila 2018 v Züriški operi ter premiero baleta Petruška v moskovskem Bolšoj gledališču novembra 2018. Edward Clug je za svoje umetniške dosežke prejel več državnih in mednarodnih nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada leta 2005, Glazerjevo listino (leta 2008), v letu 2017 pa je bil nominiran za prestižno mednarodno nagrado »Benois de la danse«.

CANTATA

Ustvarjalci predstave
Koreograf Mauro Bigonzetti
Asistenta koreografa Carlos Prado, Sergiu Moga
Glasba Assurd – Lorella Monti, Enza Pagliara, Enza Prestia, Cristina Vetrone
Kostumografija Helena Medeiros
Oblikovanje luči Carlo Cerri

Praizvedba Balet Gulbenkian, Lizbona 2001
Premiera 8. marec 2019, Velika dvorana

Zasedba
Catarina de Meneses, Asami Nakashima, Branka Popovici, Ines Petek, Ema Perić, Hristina Stojčeva, Tetiana Svetlična, Mirjana Šrot, Satomi Netsu, Olesja Hartmann Marin, Jelena Lečić, Vanja Vitman, Yuya Omaki, Ionut Dinita, Mircea Golescu, Tiberiu Marta, Aleks Šišernik, Alexandru Pilca, Sytze Jan Luske, Gaj Žmavc, Filip Jurič, Cristian Popovici, Tomaž Roblek

O koreografiji

Med najznačilnejšimi potezami koreografije sodobnega baleta s pomenljivim naslovom Cantata, ki se očitno spogleduje z vokalno-inštrumentalno zvrstjo z začetka baroka, velja izpostaviti značilni kolorit z juga Italije. Njene strastne in vznemirljive geste evocirajo mediteransko okolje in njegovo neukrotljivo lepoto. Kot povsem instinktivna in vitalna oblika plesa raziskuje številne psihološke odtenke, ki se manifestirajo v intimnem odnosu med moškim in žensko: zapeljevanje, strast, prepiranje in ljubosumje. Na avtorsko glasbo skupine Assurd je Bigonzettiju uspelo zajeti neukrotljivo naravo, divjo lepoto in vitalni instinkt senzualne plesne govorice, ki v okviru komorne plesne postavitve in ob spremljavi tradicionalno »kantabilne« italijanske etno glasbe intenzivno raziskuje različne podobe in odtenke intimnega razmerja med moškim in žensko. Ritualu zapeljevanja tako po »naravni logiki stvari« sledita strast in užitek; ujetost v večno neizpolnjenost užitka vodi v prepir, ta v ljubosumje, nestanovitnost, ta pa naposled v razdor in umik. Z mariborsko postavitvijo Bigonzettijeve Cantate se bo baletni večer zaokrožil v grenko-sladkih melodijah ter impulzivnih in telesno občutenih plesnih konturah, ki slavijo lepoto življenja v vsej njeni čutnosti in minljivosti.

O avtorju

Italijanski koreograf Mauro Bigonzetti se je leta 1960 rodil v Rimu, kjer je obiskoval baletno šolo tamkajšnje Opere (Teatro dell'Opera di Roma) med letoma 1972 in 1979. Baletnemu ansamblu rimske Opere se je pridružil leta 1979, kjer je plesal vse do leta 1983, ko se je pridružil baletni skupini Aterballetto iz mesta Reggio Emilia, eni izmed najprepoznavnejših italijanskih institucij, ki se je popolnoma posvetila sodobnemu baletu. Po desetletju aktivnega nastopanja v skupini Aterballetto se je Bigonzetti v celoti osredotočil na koreografijo. S svojim koreografskim prvencem Sei in Movimento iz leta 1990 se je naglo uveljavil kot samosvoj avtor z značilno plesno poetiko. Leta 1993 se je kot rezidenčni koreograf pridružil Toskanskemu baletu (Balletto di Toscana), le štiri leta pozneje (1997) pa je prevzel umetniško vodstvo baleta Aterballetto, ki ga je vodil vse do leta 2007, ko se je odločil za samostojno koreografsko pot. Leta 2016 je za krajše obdobje (osem mesecev) prevzel vodenje baletnega ansambla milanske Scale (Teatro alla Scala di Milano). Njegove koreografije so uprizorila številna priznana glasbena in plesna gledališča po Evropi, med drugimi rimska Opera, Toskanski balet, Nemška opera Berlin (Deutsche Oper Berlin), Državni balet iz Ankare, Angleški nacionalni balet (English National Ballet), Julio Bocca & Ballet Argentino, Gauthier Dance, Stuttgartski balet, Državna opera iz Dresdna, Balet Gulbenkian, Mestni balet São Paulo, Newyorški balet (New York City Ballet) ter nazadnje Grands Ballets Canadiens iz Montreala.

O skupini Assurd

Izključno ženska glasbena skupina Assurd, ki je bila ustanovljena leta 1993, se posveča obnovi in adaptaciji priljubljenih tradicionalnih pesmi z italijanskega juga. Ustanovnim trem članicam – Cristini Vetrone, Lorelli Monti in Enzi Prestii – se je kmalu pridružila še Enza Pagliara. Pri svojem usvajanju bogatega glasbenega etnografskega materiala izhaja skupina – če je le mogoče – neposredno iz učenja petja pri še živečih izvajalkah in izvajalcih ljudske glasbe, velikokrat pa si v primeru rekonstruiranja glasbene dediščine že izgubljenih generacij pomagajo tudi z ohranjenimi posnetki. Pri svojem umetniškem delu tako uporabljajo kombinirane glasbenoantropološke metode, kot so petje z udeležbo, zbiranje ustnega gradiva ter najsodobnejši izsledki etnomuzikologije. Med drugim izhajajo pevke iz zbranega materiala raziskovalcev, kot so Alan Lomax, Diego Carpitella, Ernesto de Martino in Roberto Leydi, ki so v preučevanju večstoletne tradicije italijanske ljudske glasbe pustili globoke sledi. Na podlagi omenjenih virov je skupina Assurd obnovila izročilo različnih glasbeno-plesnih oblik in zvrsti, kot so »tammurriate« (pesmi in plesi, ki so tradicionalno značilni za italijansko pokrajino Kampanija), »pizziche« (te se navezujejo na pojav apulijskega tarant(el)izma), tarantella, protestne pesmi, ki so povezane bodisi z delavskim razredom (proletariatom) ali pa so tematsko povezane z emigracijo, ter serenade. Po več desetletij izkušenj in nastopanja je skupina močno razširila svoj repertoar in ga obogatila tudi z izvirnimi kompozicijami svojih članic, pri čemer vzdržuje zaželeno kontinuiteto, svojevrstni napredek in s tem tudi aktualnost in svežino glasbenega izročila.

Lokacija