Ni ognja brez iskre. Ni iskre brez firbca. In ni poletja brez – Lenta. Tudi, ko ni promenade. Ampak smo bili. Enaintridesetič. Na polno. In polni. Zelo. To je bil Festival Lent 2023. Krepka iskra za plameneči ogenj, ki bo prihodnje leto, verjamemo, še močnejši.
Tudi tam, kjer smo že bili.
In verjamemo, da spet bomo.
Moramo. Že zaradi vas. Hvala!
Glavni si! Ne, ti si! Ne, Glavni oder!
Navadili smo se ga. Morda celo on bolj nas. Smo se. Glavni oder je na Trgu Leona Štuklja nekako vselej ne toliko rezerva, kakor nova, začasna rešitev. Dobro, tako začasna spet ne, ampak sodeč po odzivu, je lahko tudi po svoje brezčasna. Velikega mita in legende plavajočega odra ne bo nikdar dosegel. Lahko pa ponudi skakanje. O, ja. Prva sobota je bila nekaj, kar smo čakali vse od Omarja Naberja in leta 2005 dalje. Evrovizijski šus. Aktualni šus. In skupino Joker Out. Med Umazane misli je na oder letelo vse, kar si lahko predstavljate. Že prej je nekdo prosil za avtogram kar v – potni list. Noro, vam pravimo. Mi bomo celo noč plesali, kot gre pesem Carpe Diem? Kaj celo noč, cel festival!
Če si pa ne morete česa predstavljati, pa so pokazali Tekochee Kru na Piše se leto 2023. Ooooo! »Mi smo kot Joker Out, samo da ni modrčkov na odru. Razen mogoče kaka kombineža,« so se hecali rimozlagalci. Ampak iz heca lahko nastanejo ... Gate. In noter opojni zavitek. Ker... Glavni si! Ne, ti si! Ne, tiiii! Za koncert, ki je pokazal z Leopoldom I. kot predvozačem in Alyono Alyono kot finišerko, da ima Piše se leto nekje še vendarle potencial. Ogromno potenciala.
Slakonja po želji, »Pinkoti« skoraj na zahtevo
Sicer pa smo na Glavnem odru že prvi dan, ko se marsikdo ni pustil premagati dežju, videli, da je Klemen Slakonja tudi v živo in s tako prvo ligo glasbenikov ravno tako zvezda. In to katera koli. Živa, pokojna, dostopna, nedosegljiva.Sposodil si je prilagojenega Zorana Predina (»kje so roke, kje so sveče?«), se prelevil v Princea v Kiss, prevedel Bed of Roses zlasanih Bon Jovi (»cause the bottle of cviček still lies ...«) in že kar dan prej, preden so na isti oder dejansko prišli originalni modeli, postal Joker Out. Ker ne zna igrati kitare, se je igral z looperjem, da so še kelnarji iz šanka zvedavo pogledali, ali je vse na odru res. Ni to zmaga? Da ne veš, kaj je res? Da špegaš? Ko je linija med resničnim in nadrealnim zabrisana? Bil je Måneskin, pogrešal Melanio, izživel svojega notranjega Robbieja Williamsa, v Beli snežinki pa bil vse od Zale in Gašperja prek Magnifica in Kingstona do Rok'n'Banda, potem pa krenil v duet v solo izvedbi Shallow, kjer je bil Gaga in Bradley v enem. Seveda je bil.
Za »Pinkote«, kot pravimo Tržaškemu partizanskemu pevskemu zboru Pinko Tomažič, se je pokazalo, kako modra, no, rdeča je bila odločitev za začetek nedeljskega koncerta že bo 19.30. In takoj, iz prve– Hej, brigade. Ampak »Pinkoti« so tudi moderni, širši, vključujoči. Zato pa so dobivali tako gromke aplavze. Kot jih je tudi plejada izvajalcev na Indexih in prijateljih. Dediščina Davorina Popovića – Pimpeka je še kako živa in zdrava in negovana. Zoran Predin je kot povezovalec programa kljub tremi zadovoljivo in ne prepočasi, kot se je bal (»Če bi bil filmski igralec, bi mi lahko vmes že dodali podnapise«), kuriral sprehod skozi repertoar, v katerega so življenje in ljubezen in čustva in bolečino dajali vsi od Halida Bešlića (izjemen sevdah!) prek Borisa Novkovića in Branka Đurića do Dada Topića, Vlada Kalemberja in tako naprej. Ni šlo za stare ali mlade. Ni šlo za večje ali manjše. Šlo je za poklon, da so bili pravzaprav glavna zgodba tisti, ki so do leta 2001 še tvorili Indexe.
Skoraj reprizo lanskega koncerta je pripravil Vlado Kreslin z Beltinško bando in Malimi bogovi, spet na sredo, medtem ko smo znova videli Rock opero, spet na drugi petek, le da tokrat le bisere skupine Queen. Kako je bobnelo, kako se je treslo, ko je gori orkester, taki solisti, taki big band ... Potem gre publika več kot zadovoljna domov.
Folkart! 35! Noga na(d) boben!
In na Glavnem odru smo znova tako začeli kot končali s Folkartom. O, tisti 70-kilski bobni iz Burundija. Pa bosonogi Indonezijci. Pretanjeni Kitajci. Bučeči Bolgari. Očarljivi Čehi. Srčni Srbi. In naši, kakopak, gostitelji Akademske folklorne skupine Študent iz Maribora. Resda smo zaradi dežja, ki je v torek prinesel monsun, ostali brez povorke, bemtiš! Ampak kakor da se je vse potem nadoknadilo zlasti ob poznopopldanskih druženjih na Glavnem trgu, ko se je naredil tisti najbolj zvedavi krog poletja. In ko smo videli enega najbolj visokih udarcev z nogo. Na boben. Nad glavo.
Jurček in Večer? Usklajen par na novi lokaciji
Oba odra sta tako dolgo z nami, ampak še onadva, klasika in legenda, sta se nekoč imenovala drugače. In na, jasno, prvinski, nepozab(lje)ni lokaciji. Zdaj sta že vajena, da nekako sobivata. In da včasih Jurček pač na račun dediščine kdaj pobegne tudi solo, ko je na vrsti le en izvajalec (štiri od devetih dni). Ampak nekako sta se privadila, da najdeta vmesno pot.
Le da letos prvič na tako središčni, skoraj elitni lokaciji. Glavni trg po prenovi ni hec. Ima renome in potencial. Kot je to imel tudi Jurčkov – Večerov oder, premaknjen iz pomola ob Vodnem stolpu. Saj smo se navadili, čeprav priznamo, da ni ravno občutek, kakor da bo to trajalo. Se je pa poznal nabor in dejstvo, da je naš in vaš Šegec tako dolgo okrog, da se lahko pohvali, da pa tokrat ni pozabil napovedati – Avtomobilov. U, pa da ne pozabimo dejstva, kako so se trudili King Foo po petkovem nalivu, in dejstva, da kdor je bil v soboto tudi na Wiyaala & The YagaYaga's, tega ne bo pozabil. Ker se je dalo tudi iz publike na oder. Na ples. Na šus. Le redko smo prišli k dediščini obeh odrov, ampak če kdaj, potem na festivalski torek, ko je najprej Tomaž Domicelj pokazal, kako se to dela pri 75. letih, za njim pa je Janez Bončina Benč šel na kolena, ker najbrž ni vedel, kolikokrat naj še omeni in pohvali svoje glasbenike. Kakšen večer, kakšen duh!
In pridejo trenutki, ko se tudi najbolj izkušeni tako zaženejo, kot Ana Pupedan. Pevec Simon Avsec ni počakal na jingle. Ne, ne. On je kar jel govoriti. In je. In držal besedo. »Ana Pupedan bo cel večer pila na vaše zdravje – vaš špricer!« Nič manj zagnani niso bili Čedahuči, ganjeni za svojo drugo lentovsko priložnost, ampak najbrž nihče, pa ne samo na tem odru, pa ne prekaša zagnanosti Flirrt. Kajti Rok Lunaček je hvalil vse. Od majhnega para v prvih vrstah. Pa tja do – obrestnih mer. Ni kaj, Jurčkov – Večerov oder se je znašel, ne gre pa se znebiti občutka, da si tudi sam bolj želi (in spada) bolj v svoje konce. Malo nižje. Dol. K reki. V ulico, na trg.
Minoriti – Oder Nove KBM: presežki presežkov
Po svoje pa smo rešitev že dobili. Samo morda je tako ne dojamemo. Dokler ne zapiha. Gor od reke. In veter kvalitete. Uh, kako je šlo na Minoritih! Že prvi dan, prvo noč. Božo Vrećo je zgrabil občestvo in počel, kar (koli) je pravzaprav hotel. In kakor dolgo je hotel. Pesmi so postaje epopeje, koncert je postajal popotovanje. In vsa tista retorična, mogočna, nerešljiva vprašanja. »Povejte mi, koliko je to laž?« je spraševal. Iskal odgovor, uperjal luč preizkušenj v nabrane duše. In nabral toliko zadovoljnih duš. S koncertom, ki je bil še en dokaz, kakšno publiko je nabral, zadržal in nagovoril Festival Lent. Pa je bil komaj prvi dan! In potem so po seriji treh komedij, pri čemer »policijskega« striptiza v Ljubezen gre skozi želodec še lep čas ne bomo pozabili, kaj šele tega, da samo v Sloveniji moški »jékokošjo rit, potem pa za povrh spije še liter in pol kisa iz solate«, kot nas je podučil Tadej Toš.
In seveda je prišel tudi naš žlahtni zaščitni znak. JazzLent. Odprl ga je v ponedeljek Kristijan Krajnčan, ki pa se je že v nedeljo tako izkazal s Tomažem Gajtšom v Zabučale gore v Sodnem stolpu! Potem pa tuja prva liga. Zapored. Od srede do sobote. Manu Katche je z The Scope naredil vajb, Seun Kuti & Egypt 80 nepozabni afrobeat žur, Fred Wesley nas je preizprašal, če bomo tudi mi tik pred 80. rojstnim dnem tako čili in v formi, Dobet Gnahore pa kot zamenjava na zadnji večer le še potrdila, kako zelo pa že zdaj afrobeat obvladajo lentovci. O, ja. Je Rok Vilčnik bolj vrtel njo ali ona njega? Ha!
In to še preden so se začeli afterji. Razprodali smo dva. Predzadnjega in zadnjega. Ampak ni dosti manjkalo, pa bi bilo enako prvo soboto, v ponedeljek in četrtek. Sploh prva sobota bo šla v zgodovino, ker včasih pač taki dobri stari disko hiti vžgejo. In potem je prišel še zadnji after party, zabava vseh zabav, ko smo nenadejano slišali celo resno razpaljotkoChop Suey.
Sodni stolp? Spodaj – in to zares!
Še sami smo se skorajda zafrknili. Saj po takem Festivalu Lent pa vam lahko kaj tudi priznamo, ne? Mislili smo, da bo tudi letos, še tretjič, Sodni stolp muziciral v zgornji, galerijski etaži. In to z razlogom, ker je bila kulisa tako v prvi kot v drugi izvedbi dih jemajoča. In to dobesedno, ker je bilo ali preveč prepišno ali pa potem premalo. Zato se je ekipa letos odločila drugače. In se prvič po letu 2019 vrnila – dol. V drugačen »dol«, pa vendar. Dol.
Ni bilo težko videti, zakaj. Šli smo v globočine. Vse od perfektnih terc, harmonij, melodij 3:rma,ko smo videli, kaj lahko naredi »dežurna terca«. In to je bil prvi dan. Prišel je drugi. Prvič napis: razprodano. Jure Ivanušič je začel sam. No, ne sam na odru, ob sebi je imel Nordunk, prekaljeni četverec v postavi Gregorja Antauerja (klaviature), Bojana Logarja (saksofon/klarinet), Andreja Antauerja (bas) in Martina Roserja (bobni). Toda krenil je sam. Recitatorsko. Prvi izklesan stih? »Tiho izgovarjam tvoje ime, ljubica stara.« Ja, tako se je začelo. Na glas v omnibus doživetij. Projekt, ki bi naj bil rock šanson, pa ni mogel zdržati biti samo to. »Vesolje v srcu imam, vesolje v srcu imam!« so bile zadnje zdeklamirane uvodne besede. Nato je Roser kresnil po bobnu. Po tistem. Malem. Snare, kot mu reče bobnarska falanga. Udaril je, zarezal in stresel prepričanja.
Ivanušič je že po prvem komadu vzel v roke harmoniko in neošansonjersko poudaril, da imajo nekaj novih komadov in presež(e)no idejo raznolikih žanrov in zgodb. »Se pa opravičujem, ker nimam vsega tako pripravljenega, smo delali do zadnjega.« Ni čudno, da je krenil v komad z naslovom Jaz raje sem hin. Tu in tam je tudi kukal v liste pred sabo. »Mi boste dopustili, da gledam v tekst? Sicer nekdo je nekoč rekel, da nova pesem postane dobra, ko postane stara.«
Roza lakasti? Zmagal je Robert Petan
Kaj vse sta počela za jazz sladokusce Krajnčan in Gajšt, smo vam že prej omenili. Lahko le rečemo: gore so res zabučale, Krajnčan pa se je poslovil z enim bolj prikupnim slovesom, ko je rekel, če bomo še šli kam ali ne. Včasih je po Sodnem stolpu to pač težko vedeti. Sploh, ko potem prideš. In ne upaš niti potrkati. Kot se je primerilo na Severi Gjurin z zasedbo. »Spuščamo le ob aplavzih!« je bilo toliko primerno, kolikor je bilo tudi uvidevno. Niti najmanj ni bilo v sredo videti, da je Severa z bratom Galom v nedeljo oddelala triurni koncert na Jurčkovem – Večerovem odru.
In potem smo ujeli še tretji razprodani koncert, pa čeprav je tudi Robert Petan nastopil prav tako v nedeljo, ampak na StandUpLentu s Perico Jerkovićem, ko je bilo prav tako – razprodano. Zlahka je videti, zakaj. Petan je spesnil pesem posebej za – Lent. In z najbolj svetličimi (roza lakastimi!) čevlji zabaval tako, da se sprašujemo, kdaj bo nastopil še na kakem večjem odru!
StandUpLent: forma, forma, forma!
Samo še en oder/programski cikel se je lahko pohvalil, da je imel tri razprodane dogodke. Ja, kdo! StandUpLent v Vetrinjskem dvoru. Pa sodeč po videnem so še vsaj dvakrat (Autsajderji repete, Vse najboljše) prišli sila sila blizu. StandUpLent je tisti oder, ki si je prav tako zgradil takšno zaupanje, da lahko zdaj že pa res suvereno iz edicije v edicijo ponuja izjemno eklektičen nabor. Ja, seveda tudi Autsajderji, ki so znova z dobrodelno noto osrečili novo deklico. In imeli tak zanos, da ko so banksterju Johnu Denhofu zmetali vse tiste dolarske bankovce, je celo odletel mikrofon.
Banda Ferdamana se je prav za to priložnost v ponedeljek zbobnala skupaj v originalni postavi in poskrbela, da smo se spraševali, če ni bilo kje nameščeno, kakšna klasična »namještalka«, ker je Vid uganil, kaj je bil zločin (nariban korenček na WC-školjki) in komu je bil storjen (Madonni). In na večeru Dveh Angležinj smo izvedeli, kaj se zgodi v tistih lokalih v Mariboru, ki nimajo logotipa na straniščih, temveč le napis. Angleška dama vstopi v moški WC. Tam tip z ... lulčkom. Pogleda. Angležinja pa izusti edino naučeno slovensko besedo: »Hvala!«
Adijo Lent 2023, halo Lent 2024!
Morda je prav, da smo prelomili s tradicijo in smo letošnjo skupinsko fotografijo posneli že globoko v prvem delu festivala. In to tam, kamor upamo, da se kmalu vrnemo. Čim prej. Ker zdaj pa ... Že res skomina. Po lentovski promenadi in lentovskih odrih. Letos sta bila ob Dravi le KMŠ oder na vzhodnem in Sodni stolp na zahodnem koncu. Ampak vemo. To ni to.
Pa čeprav je bilo na KMŠ Odru zadnji večer na prepotenem soul večeru z Batista Cadillac prekleto blizu. Ni pa tako, kakor smo vajeni. Ne po letu 2018, ko smo zadnjič imeli plavajoči oder. Vsemu temu se nadejamo. Tja so begali pogledi z Vinskega lenta, pa z Minoritov – Oder Nove KBM. Še z Jurčkovega – Večerovega odra je nekako »pridišalo« gor na Glavni trg po želji po vrnitvi. Spet tja, kjer smo res doma.
Koliko vprašanj, koliko odgovorov
Kot smo zdaj že vajeni, da odpremo Mestni park, kjer sta Art kamp in Oder Triglav sploh ob lepem vremenu nepopisno po(po)lna. Pa Salonglasbenih umetnikov v dvorani Union, v katerem se ob zelo solidno obiskanih koncertih kali prihodnost klasične glasbe na slovenskem. Pa seveda Festival uličnega gledališča Ana Desetnica na Lentu, ki je gladko in brez težav osvojil tudi Trg svobode. Zlasti s Konjem, za katerega se bomo še dolgo spraševali, če ni bil kje res (pri) pravi. Ker za to gre, za vprašanja, kot nas je opomnila ognjaža Orakelj. Važna je iskra, ne plamen. In kaj bodo odgovori, če ni vprašanj.
In ta je imel Festival Lent 2023. Koliko vprašanj. In odgovorov. Do vseh narisanih in napisanih najlepših pesmi na Otroškem programu v Vetrinjskem dvoru. Na pogovorih v GT22. Na Živih dvoriščih. Na razstavi Preobrat na Trgu revolucije – kulturna zapuščina Marka Breclja. Na StopTriku. Na Dokudocu. Na Odprti plesni sceni. V Vetrinjskem dvoru pozno v noč s KUD Coda. In še in še.
Ker Lenta, kjerkoli že je, kakorkoli že je, nikdar ne more biti preveč. Ah, kje. Zato pa smo krenili. V novih trideset.
Za vas. Za nas. Za reko.
Za Festival Lent, ki pride. Festival Lent 2024.
Čao! Se vidimo čez leto dni!
Hvala!
Biseri iz ozadja
• Oder Triglav je imel, bojda, najboljši koncert v torek s KUD Dolina Miru. Po epskem nalivu, ja.
• Je konj pravi? Je? Ni? Je? Ni? Kdor je bil v sredo ob koncu Ane Desetnice na Trgu Svobode, e, ta ve.
• Jimi Hendrix je vstal od mrtvih na Grajskem trgu na Pozor! Muzika na cesti! z Midnight Lightnin'. Lemmy Kilmister se je pokazal na špilu Metropolis na Jurčkovem – Večerovem odru. Pa Freddie Mercury je tudi bil z nami. Debeli dve uri. Na Glavnem odru.
• Kaj pa, ko so vse pesmi že narisane – in ne zgolj napisane? Smo ugotovili, med mnogoterimi štorijami, na Otroškem programu.
• Naš Gogo se je ovekovečil s karaokami na Bar Coda Rock Beats v Vetrinjskem dvoru v petek, dne 30. junija 2023.
Lentovske nepričakovane cifre
1 – Leopold I. je, ja, prvič nastopil na Festivalu Lent.
2 – Letos je res deževalo dva dni, tistih par zadnjih kapelj ne bomo niti šteli, ampak le en dan zares zvečer. Prvi dan. Pa še tedaj izmenično in ne prehudo. Vsi nalivi so bili bolj popoldanskega daha. Slabo sicer za Art kamp, ampak Oder Triglav se vsekakor ni dal.
3 – Joker Out so nastopili tretjič, ampak predvsem je Bojan Cvjetićanin spomnil, da so prvič, leta 2018, prav tako na Trgu Leona Štuklja (a tedaj na Večerovem odru), a tedaj v nalivu (in pred Goran Bare & Majke) le za peščico ljudi, ki so se skrivali pod »streho« t. i. jurčkov.
8 – Tekochee Kru so zabeležili svoj osmi nastop. In prvega po letu 2014. In bilo je dobro.
10 – Vsaj deset minut je trajala skladba Lovable, zrimana in zmigana pesem Je Veuxna Pozor! Muzika na cesti!
12 – Ducatkrat smo obesili napis: RAZPRODANO. Po trikrat za sedišča na Glavnem odru (Tržaški pevski zbor, Indexi & prijatelji, Rock opera), po trikrat v Sodnem stolpu (Jure Ivanušič & Nordunk, Severja Gjurin z zasedbo, Robert Petan) ter po dvakrat v Minoritih – Oder Nove KBM (Tadej Toš, Fred Wesley) in na StandUpLentu (Perica & Robi šov, Štirje mušketirji).
35 – Petintrideseti Folkart se je, letom primerno, končal spet tam, kjer smo bili vajeni. Na Glavnem odru.
70 – 70-kilski so bobni, ki jih ima folklorna skupina iz Burundija. In jih nosi nad glavo. In vanje brcajo atleti, ki bi lahko šli na olimpijske igre.
49 – Vlado Kreslin je nastopil že devetinštiridesetič.
2.500 – Tu nekje približno se nas je zbralo na Joker Out.
Piše. Jaša Lorenčič