Mi. Bomo. Celo. Noč. Plesali.
Saj je bilo jasno. Da se bo tako končalo. Nismo pa mogli vedeti, da se sploh ne bo končalo. In da se bo na afterju moledovalo, stegovalo, priželjkovalo. Prosim, prosim, prosim. Šeeee biiiii! Ja, tako je, ko se vreme popravi, ko se spravi k sebi in ko pride prva lentovska sobota.
Saj smo kar na glas, ne?
Smo vam rekli. Kaj smo vam rekli? Ja, to. Da Pozor! Muzika na cesti! spomni, kako je ta naš festival (p)ostal to, kar je. S firbcem. Sprehod skozi mesto in – pozor! Ni veliko nekdanjih kuratorjev Jazz Podija na JazzLentu, ki bi dve leti kasneje prišli nazaj na oder brez strehe, brez zidov, brez skoraj česarkoli. Ker iz manj zmoremo več. Nazaj k osnovam. Novih trideset let se začenja prav na takih lokacijah, ko se pokaže, v kaj je festival zrasel, vendar ne da bi pozabil, kaj (vse) je bil.
»Upam da se 'mate dobro? Saj mi smo kar na glas, ne?« je skoraj previdno vprašal JulijanErič. Starejši, precej starejši poznavalci so mu z glavo odkimavali. Ne, ne, ne iz neodobravanja. Kontra! Erič je ravno prav na glas počel vse, kar je počel Jimi Hendrix, ampak tako, da nikoli nimaš občutka, da gledaš imitacijo, temveč reinkarnacijo. Hey Joe je bil vse, kar mora biti. Solo za glavo. Turkizna kitara, bele trapez hlače. Poletje, ko je rock'n'roll še živ. Poletje ljubezni. Ja, Midnight Lightnin' je zares izkustveni trio, Miha Ribarič (bas) in Zlatko Djogić (bobni) sta potrpežljivo večkrat počakala, da se je Erič vrnil iz nebeških višav kitarskih vic. Ko se je, je bila ozemljitev le trenutna. To je odbijalo direkt nazaj v vesolje. In to vesoljsko. Bam!
30 let kasneje pa ni pozabil!
Kar ni šlo v petek, na prvi dan, v tistem prepišnem dežju, je šlo pa v soboto. Šegec je končno stal na odru in pronicljivo momljal, kakor momlja le on. Legendarno momlja. Za to si moraš vzeti čas in prečistiti ušesa. »Veste, vreme je kot politika,« je Vladimir Šega približno začel programski vodja Jurčkovega – Večerovega odra. »Ampak vreme vsaj slej ko prej spet postane lepo!« Bam! Na predvečer državnega praznika. »Zdaj bom pa povedal eno zgodbo izpred približno 30-ih let. Bilo je še na odru pri Stari trti in to je bila prva skupina, ki sem jo napovedal. Ja, točno ta skupina. Ampak ko je ovi 'butl' tehnik vklopil vse reflektorje meni v faco, se je meni zgodil totalni mrk, blackout, in sem pozabo omenit band! Haha! No, danes ga ne bom. Že dolgo so z nami, letos bodo ali so že pihnili 40 svečk. Imeti vse to in še zvesto publiko, je pa nekaj, ne? In tokrat jih nisem pozabil: Avtomobili!«
Legendarna, svojevrstna, zvokovno večno samosvoja skupina je krenila v prepoznavno Pridi na obalo. V ta svoj melos. Ampak pevec Marko Vuksanović si ni mogel pomagati. Ah, kje. »Mislim, da se je pa v teh 30-ih letih (Šegec) bistveno popravil!« E, to je ta duh. Letos na Glavnem trgu. Smo vas videli, kako ste kapljali. Na »en lep pozdrav s Primorske«. Brata Vuksanović in preostala trojica so samo nizali. Drugi komad? Stopinje v snegu. In da Jurčkov in Večerov oder lahko sobivata v neprekosljivem duhu, se je pokazalo poldrugo uro kasneje z Wiyaala & TheYagaYagas, ko je Wiyaala počela točno vse tisto, kar smo nekdaj na Večerovem odru gledali doli ob reki. Skomine so bile kar hude. Hude, hude.
Kako novi komadi postanejo dobri?
Razloga sta v bistvu zgolj dva. Več kot zadostna. Prvi je Jure. Drugi je Ivanušič. In je bil Sodni stolp razprodan vnaprej. Spodaj, v manjši izvedbi najmanjšega odra z največjo tradicijo, že že, ampak tudi to je dosežek. Sploh zato, ker Ivanušič in ekipa Nordunk ni imela še vsega izdelanega. Kje pa. Do zadnjega so pilili. Album? Še bo. Priprava, kaj povedati med komadi? Ni bilo časa. Ampak saj Jure Ivanušič, katerega ime in priimek v našem festivalskem arhivu navrže kar 37 (!) zadetkov, je vendar domala hišno ime. Naš človek. Sinonim. Za lentovske preobrazbe.
Začel je sam. No, ne sam na odru, ob sebi je imel Nordunk, prekaljeni četverec v postavi Gregorja Antauerja (klaviature), Bojana Logarja (saksofon/klarinet), Andreja Antauerja (bas) in Martina Roserja (bobni). Toda krenil je sam. Recitatorsko. Prvi izklesan stih? »Tiho izgovarjam tvoje ime, ljubica stara.« Ja, tako se je začelo. Na glas v omnibus doživetij. Projekt, ki naj bi bil rock šanson, pa ni mogel zdržati biti samo to. »Vesolje v srcu imam, vesolje v srcu imam!« so bile zadnje zdeklamirane uvodne besede. Nato je Roser kresnil po bobnu. Po tistem. Malem. Snare, kot mu reče bobnarska falanga. Udaril je, zarezal in stresel prepričanja.
Ivanušič je že po prvem komadu vzel v roke harmoniko in neošansonjersko poudaril, da imajo nekaj novih komadov in presež(e)no idejo raznolikih žanrov in zgodb. »Se pa opravičujem, ker nimam vsega tako pripravljenega, smo delali do zadnjega.« Ni čudno, da je krenil v komad z naslovom Jaz raje sem hin. Tu in tam je tudi kukal v liste pred sabo. »Mi boste dopustili, da gledam v tekst? Sicer nekdo je nekoč rekel, da nova pesem postane dobra, ko postane stara.« In ta biser je rekel kar tako. Med šelestenjem papirjev. Pred komadom o potomcih hlapca Jerneja. In naslednjim o zgodbi znanca, ki je ugotovil, da je življenje – fejk. To je bil koncert pozornega branja. Tudi med vrsticami. Hihitanje med komadi je pa tisto, zaradi česar je prav Sodni stolp tista lokacija, kjer je usojeno prisluhniti. Na glas.
Autsajderski prepečenci!
Zamudiš za mogoče dve minuti. V Vetrinjski dvor na StandUpLent. Pa je že ... Raztur! Ka-bum! Iz zvočnikov je kraljevala Abba. Leteli so konfeti, spredaj se je svetil suknjič, četverica ob njem je skakala. Samo malo. Samo moment. Je to že to? Konec? Slavje? Ne, ne, ne. To so bili Autsajderji Repete. Prva peterka: Bor Greiner, John Denhof, 6Pack Čukur, Filip Flisar in Marcos Tavares. Drugič. Za dobrododelni namen. Spet. Da se je Tinka lahko pripeljala z invalidskim vozičkom. In tudi ona slišala, kako zveni »roastanje«. Pečenje, grilanje, piknikiranje ne pod ne nad pasom, temveč direktno vanj.
»Smo v letu 2023 in Božo Vrećo je imel včeraj polno!« je povedel peterico Bor Greiner v daleč najbolj bleščečem suknjiču. Vse so naredili, da Tadej Toš ne bi imel edini razprodanega nastopa. In dali vse od sebe. Nekaj sorodnih fint smo videli že lani, je pa res, da ti možje le še stopnjujejo svoje norčije. Spet so Johnu Denhofu, šefu Nove KBM, zmetali izza hrbta tone bankovcev. Banksterju primerno. Ampak tokrat so tako prileteli, da mu je iz rok odletel še mikrofon. Skoraj tja nekam do približno osme vrste, kjer je sedel župan. U, najbrž se mu je nabralo kar dovolj replik. O tem, da so pravi autsajderji tisti, ki zgrešijo Bled, zatavajo v Maribor, v županov hotel, na županovo pico, na županov trg. In župan se je režal, kaj se ne bi – vse v dobrem duhu.
»Ste slišali grozno novico, da je Bor želel kandidirati za župana? Jasno je, da je nekompetenten, ampak saj to v tem mestu še nikogar ni ustavilo. Zdravo, (župan) Saša!« se je nasmejal Denhof. Pekli so se, u, so se. Marcos Tavares, še lani kralj strelcev, rekorder, prvi športnik v državi, po katerem se imenuje tribuna. Potem pa ... To. In se je popularni Tava kar sam poprijel za majico. Tam, okrog trebuha. Zdaj ima več časa, zato pa gnjavi Johna za karto za tekme, ker da so v klubu že pozabili nanj. In kliče ga še pogosteje zaradi nove barve banke, ki je prišla z novimi lastniki. Pa kako? Kako je to možno? Zelena?! Kot rečeno: autsajderji. Ti so prepečenci svoje sorte.
Svo-bo-da!
Vrsta je bila. Seveda je bila. Daleč. In dolga. Kačasta. Vrsta generacije. Ves čas, debelo poldrugo uro poprej že. Tega pa že doooolgo nismo videli. »Sorry, who play?« me je v polomljeni angleščini s španskim pridihom vprašal mladenič. Joker Out, zdaj bodo začeli, zdaj zdaj. »O, Eurovision!« je takoj pogruntal tudi sam. In nato obrnil majhno kamero k sebi in navdušeno za širno občestvo posnel svojo zgodbo, svoj story, svoj vlog. Navdušen, da vidi to. Na zunanji strani ograje. Ni bil edini. Vse je sijalo. Vse se je snemalo. Z napravami in čutili. To je večer, ki pride redko okoli. Še pri nas.
Zdaj si pa predstavljajte, kako je bilo na notranji strani.
Krepko čez dva tisoč nas je bilo. Starosti? Vse možne. Za marsikoga najbrž kar prvi koncert sploh. Za malčke. Za marsikoga pa prvi koncert brez staršev. Poletje, počitnice, svoboda. Ta generacija bo vedela, vsaj približno, kdaj je vse to bilo. Srednja šola, Joker Out, poletje po Carpe Diem. Tega ne pozabiš. Take doze, takega šusa.
Letelo še več kot na Omarju 2005
Čakali smo in primerjali in ugibali. Bo tako kot leta 2005? Ko je po Evroviziji na Večerov oder prišel Omar Naber. In je letelo vse živo. In neživo. Sploh plišasti medoti. O, kakšni časi. No, kakšni? E, takšni! Na oder pa tile, teh pet fac, niso prišli. Ne. Skočili so gor. Kot olimpijci. Zadaj pa je že bobnelo. Nastavljeno. Za pesem Katrina. Povej mi, me sploh rada imaš? Kakšno vprašanje! Seveda ima. Kdo pa nima? Na Trgu Leona Štuklja, kjer imamo zdaj Glavni oder. Smo pa tam imeli tudi že Večerov oder. Pisalo se je leto 2018. Bil je 23. junij. Bila je – sobota. »In takrat je deževalo in deževalo. Štiri, pet jurčkov (točilnih šotorov) je bilo, dobro se spomnim, in vsi so stali pod tistimi jurčki.« Šele ko je kasneje prišel na oder Goran Bare in tam na stolu med Budi ponosan zakinkal, kar je šlo med lentovske legende, se nas je nabralo. Bilo je tako dolgo nazaj, res dolgo, ko Joker Out še ni bil to, kar je. In potem smo v letu 2023. V poletju, ko gre eni skupini vse. Vse jim uspe. Pismo, vseeeee. Vse, več in čez in potem še prek. »U, kaj je rož, hvala!« je pevec Bojan Cvjetićanin povedal že takoj na začetku. Gor so mu zmetali vse, kar so lahko. Pa še tisto, kar morda ne bi pričakovali.
»Šuh. Čevelj, ja. Nisi vido? Zakaj bi kdo vrgel šuh?!?!?« me je nekdo spraševal po koncertu. Zakaj? Saj ni razuma. »Glej, ne morem se ti podpisati v pasoš, no, to pa res ne!« je Cvjetićanin rekel, ko mu je nekdo molel iz prve vrste karkoli, samo da bi ujel avtogram. Očitno potni list. Želje so izbruhnile. Tudi nerazumne. In hvala bogu, da razuma ni. Da so čustva. Da šprica mladost. Da so na odru in pod odrom mladi. Prihodnost, ki je še za trenutek, za eno poletje, lahko sedanjost.
Pop rock je praviloma vedno mlada stvar. Takrat je pač najlepša. Koncert, ko otroci vodijo starše gledat, kaj zamujajo. Ko se nekako nova generacija prebije. Na svoj način. S svojim bandom. S svojimi popevkami. »Pa saj tu vidim ljudi, ki so bili včeraj v Celju na koncertu!« je prisekalo z odra. Ja, takšno zvestobo, takšno pozornost, takšno manijo so sprožili. Še kar ni konca ne kraja. Kot da prvenec Umazane misli ni bil zadosti. V svoji Ljubljani so najprej razprodali Cvetličarno. Dvakrat. Šli v Križanke in razprodali davno vnaprej. In na dan Križank javili, da gredo še v Stožice. In, ja, tudi v dvorano Tabor. Skoraj v paketu. Še letos. Njihov koncertni spisek je res turneja. Maribor, Sarajevo, Ptuj, Kragujevac, Novi Sad, Liverpool, Dublin, Helsinki ... Zato je toliko bolj dragoceno, nepozabno, da so tu in zdaj. Tako oprijemljivi. Tako vseprisotni. Tako nedosegljivo, izmuzljivo, nasmejano mladi. »Barve oceana je naslednji komad. Za Nušo, ki ima danes rojstni dan!« Bil je koncert, ko so tisti, ki ne poznajo tekstov, teh je sicer bilo sila malo, to se poje tekste še, ko se čaka na pijačo, ker od tega človek rata žejen, želeli, da bi jih znali. Za komad Plastika. Ko koža ni več sveža, ko sivijo lasje. S krutim premladim verzom »pa triindvajset jih imam šele«. In potem nemudoma poskakovanje na »Jaz pa ti, ti pa jaz / Vsi imamo en obraz / Juhuhu, hahaha / Originalna kopija.«
Carpe! Diem! Finiš!
Pa Joker Out ni samo žur, nasmeh, mladost. So tudi sporočilo. So glasniki generacije, pa čeprav niso in to ne želijo biti. So pop rock band. »Hvala ti za očala!« je bilo naslednje, kar je priletelo na oder. In ko je šel koncert, poldrugo uro trajajoča rastoča gmota energije, k vrhuncu, je letelo še več. Med komadom Umazane misli, ko je preverba spolne strukture nagnila decibele v korist dekletom približno v razmerju 95:5, se je zdelo – bemomast, da se je – da dežuje. »Uživajte maksimalno, imejte se radi!« je Cvjetićanin rekel tik pred koncem.
Najprej je v bisu zadonela nežna, tavajoča, sanjska Novi val. Potem pa. Ja. Tisti komad. Band, ki je imel svoj tretji nastop na Festivalu Lent, potem ko je v drugo nastopil kot skriti gost leta 2020 na KMŠ Odru. Zdaj pa to. Otroci na ramenih, punce na ramenih. Bobnar Jure Maček je skakal okrog brez majice. Čisto paf. Kris Guštin in Jan Peteh sta že gnetla na kitaro. Nace Jordan je predel z basom. Ura je bila približno enajst. Ne, že malo čez. Marsikdo bi že moral biti doma. Ne, ne tokrat. Dom je bil to. Za to pesem, za ta trenutek, za ta finale. »Za konec smo zadržali tisto, kar bo tudi nadaljevanje nocojšnjega večera. Maribor, Lent, mi bomo celo noč plesali!« Šele tukaj, šele zdaj veš, kako primeren naslov je Carpe Diem. Ni samo evrovizijski komad. Sploh ne. Je koncertni spektakel. Vse se je treslo, kričalo, rohnelo, bučalo. Bil je trenutek, kakršnih prav veliko ni. Pa smo že 31 let tukaj. In priznamo: veliko takih koncev nismo doživeli. Priklon je namreč točno tako izpadel. S tistimi sklepnimi verzi: »Vso noč do jutra smo plesali / Ljubili se in se igrali / Živeli, kot da jutri nas mogoče več / Ne bo.«
Bojan Cvjetićanin, ta nasmejana upodobitev neobremenjene, a željne generacije, je imel res prav. Ne to, da nas ne bo. Čeprav saj je na trenutke bilo, kot da nismo bili. Kot da so bile le sanje. Le izmuzljiv trenutek. Ne, imel je prav nekaj drugega. Res se je celo noč plesalo. Na Afterju pri Minoritih – na Odru Nove KBM, kamor ste kapljali en za drugim, je bilo skoraj kot nekdaj. Muzika je že bila taka. Ko je DJ Križko zarolal, kar se mora in kar je prav. Tako zelo, da se ga je prosilo. Še bi, še, pa kako je že konec?
Saj še ni. Je bila sobota, že že. Ampak šele prva. Taka. Za zajet življenje s krepko žlico.
Lentovsko žlico!
Nedeljski »zicerji«
• Vstala Primorska! In to na praznik! Državni praznik! Tovarištvo, združevanje, strpnost. Vse to krasni Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič. Glavni oder, izjemoma že ob 19.30!
• Je to? Je to res ona? Je! Ana Desetnica je tukaj! Z vsem, kar premore! Letos na Trgu svobode! Prečekirajte urnik v našem programu.
• Dvajset let je že? Že? Ja, že! Dvajset let od prvenca Gala Gjurina. Danes bo Jurčkov – Večerov oder njegov. In njihov. Pst, tudi Severa bojda pride!
Ne še it', samo še to. Ker se je včeraj, no, v bistvu danes ponoči, tako spraševalo. Ja, do 02.00 je after zagotovo. Dalje pa ... Lentovska enigma, haha! So večeri, ko ... No, pridite pa vidite. Čim prej, tem bolje.
Piše. Jaša Lorenčič