Ne naliv. Ne bliskanje. Ne lunin mlaj, ki je pokopal poletje. Nič ni moglo ustaviti videnja v soboto, 27. avgusta 2022. Vrnila se je, ljudje! Kačja kraljica! Počiva pod Vojašniškim trgom! In to zdaj, ko podimo Zmaja Tolovaja, ko je spet tam konjušnica in ko so odprti, joj prejoj, še bordeli!

Lilo je. Ne lilo. Razlilo se je. Strgali so se oblaki. Pa bliskalo je. Pa pihal je veter. Takšen, ki pretrese še tako dolgo in vroče poletje. Ja, vreme je imelo svoj program. Naslov? Adijo, poletje. Nenajavljena predstava. In, za povrh, še prazna luna je bila. Mlaj za najbolj temno poletno noč. Tako mračno, brezizhodno, potopno, od koder lahko pokuka le – legenda. Bela kačja kraljica! Videna prvič po stoletjih.

Program je imelo vreme, Lent po Lentu (po Lentu) pa tudi. Nič, prav nič ni moglo preprečiti dogajanja na prenovljenem Vojašniškem trgu in ulične predstave Srečanja v času. In če bi bil tornado? »Ja, kaj misliš?! Bi imeli predstavo, saj pa smo še vedno izpeljali!« so, priznam, butastemu vprašanju kimali najstarejši lentovci. Ampak tudi oni so doživeli nekaj, česar doslej še niso. In bodo odslej vselej pozorni. Vsi bomo. Moramo biti. Ker na Vojašniškem trgu bo nekje tam spodaj počivala – bela Kačja kraljica. In ko pride ven ona, pride na dan Maribor, kakršen je vedno bil in v bistvu je. Če dobro prisluhnete... Slišite? SSSsSsSSSssS. Slišite, ne? Sikanje! No, to. To je Kačja kraljica.

Vojašniški trg, kraj dobljenih bitk!

Če kaj, je Maribor mesto zgodb. Lent pa njegova knjiga, nekaj med almanahom in romanom. Kot neko stičišče, mitski kraj, kjer so se stikala obzidja, varovali stolpi, vozili splavi, zgrinjalo staro, mlado, zaljubljeno, pohotno, prijazno in nevarno. Vojašniški trg je pa tako ali tako zgodba zase. Od samostana prek bordela do hotela.

Pa tudi za nas je Vojašniški trg prizorišče dobljenih bitk. Kajti najbrž skoraj ni kotička, kjer ne bi Festival Lent v svojih jubilejnih tridesetih letih prav tam okrog vsakič znova napaberkoval, spraskal, iznašel nov oder. Premikali smo JazzLent, imeli nore after partyje v Minoritih, našli možnosti v Starem radiu, vselej pogledovali dol h KGB-ju, premaknili Sodni stolp celo v prenovljeno Minoritsko cerkev, dokler nismo nazadnje dobili Odra Minoriti. In zdaj še prenovljeni trg. Srečanje v času je bil tako tudi srečanje s časom. Kajti ko se je zmeglilo in zadimilo ob pol devetih zvečer na soboto vseh sobot, sicer petnajst minut kasneje, kar se je izkazalo za smelo, saj je dež vsaj malo, vsaj za teh 45 minut, malenkost pojenjal, se je Vojašniški trg, prenovljen, ne pa še povsem dokončan, izkazal kot časovni stroj. Ko se zamegli in zadimi, se prikaže!

Megla, ki prestraši in premami

Kačja kraljica naj bi po legendi sicer živela na Mariborskem otoku. Še v časih, ko se je na otok plavalo po Dravi in ko naj bi bili mladeniče premamili zakladi, zlatnina in dragulji, nanje pa so v zameno prežali strupeni gadi in jih redno pošiljali na oni svet. Tokrat se je začelo nižje od otoka. Nad Starim radiem. Med okni brez stekla, kaj šele fasade. Na potencialu zgodovine. Nekaj kot molitev je zadonela, medtem ko so kaplje trkale po dežnikih nabranega občestva. Kdor je prišel, je prišel dobro opremljen. Pripravljen na vse. No, razen na kačo. Bela, svetleča, z rdečim jezikom, štrleča se je nad štiriglavo in osemroko ekipo vila čez trg. Privlekla se je iz megle, takšne, ki hkrati plaši in premami. Ni težko videti simbolike, zakaj so se bili mladeniči stegovali za njenimi dragulji in svetlikavim trebušjem ter omahovali v prerano, bridko, trpko smrt.

Kačja kraljica je tokrat torej zapustila (svoj) otok in prišla nižje dol po reki. Na trg, tja, kjer so se zgrinjali že Kelti, ki so reki dali ime, Rimljani, ki so čez roko, bližje Pohorju gradili velike kmetije (villae rusticae), Germani, ki so zidali obzidja, in Slovani, ki so jih ta obzidja mamila. Najbolj tu, kjer Drava nekoč deroča je bila. Tu, kjer še v mogočnem nalivu zagorijo križi za tistimi mladeniči, ki so si obetali preveč. Ampak saj z obeti ni nič narobe. O, ne.

Zmagovalna županska kandidatura

Slišali smo lahko namreč epski, zgodovinski, junaški in zmagovalni nagovor za župansko kandidaturo. Iz okna (hvala bogu ne balkona) lične, prenovljene, osrediščene stavbe. In to kakšen govor! »Kdo med nam nami zna izračunati, koliko bolje bi nam bilo, če župan ne bi vlekel k sebi?« je bil eden od poudarkov.

»Vsakemu je dovoljeno reči, kar hoče. In vsak lahko reče: je, kar je, boljše ne gre, saj ni tako slabo, drugi jamrajo še več, tak je pač običaj in takšne so pač županske volitve. Ampak jaz vas zdaj tukaj sprašujem: ali je to res? Ali pa bi moral biti župan vzor po obnašanju? Jaz osebno – in vsi to veste – si nisem naredil nekega osebnega premoženja, ampak kljub temu nase gledam kot na srečnega in zadovoljnega človeka [...]. Kot bodoči župan ne bom nikoli pozabil, da moram biti ne samo graditelj lepih ulic in trgov in mostov, seveda, premalo mostov imamo. Zgradili bomo, približali levi in desni breg naših razmišljanj [...]. Želim si, da bi lahko bili ponosni na naše mesto ne zato, kar je včasih bilo ali kaj bi lahko bilo. Ampak zato, kar je. Volitve so pred vrati in jaz, Johann Kaspar vonSeiller vas nagovarjam, da glasujte zame. Naj bom prvi svobodno izvoljen župan mesta Dunaj, če je taka vaša plemenita volja!«

Tako je v izvedbi Bora Greinerja zadonel govor resničnega in v Mariboru rojenega Seillerja, ki je nato tudi dejansko leta 1851 (do 1861) postal prvi svobodno izvoljeni župan Dunaja. Mimogrede, Franc Jožef I. ga je povišal v viteza in kasneje še v barona, ko je Seiller leta 1861 zapustil funkcijo, pa so mu priznavali veliko dosežkov celo politični nasprotniki (plinska razsvetljava, gradnja železniške postaje, centralno pokopališče), ki so mu v čast šteli dejstvo, da se, oče šestih otrok, ni osebno okoriščal na račun kraljevih financ. Med drugim se je odpovedal tudi letni plači 10 tisoč guldnov.

Salva. Pozor. Strel!

Seiller tako ne bi bil med tistimi, ki bi stikal za kačjo kraljico. In dobil svoj prerani križ. Pa saj. Ona, sikajoča in jezikava kača, je šla naprej, zavila do zastavnih drogov in izbezljala resne čase. Ko je bil že razpuščen minoritski samostan po 18. stoletju in se je na trg naselila Dravska vojašnica, tako da je trg imel tudi svojo konjušnico. Kača je tako spet videla postrojitev čete in se ozirala, kako so šle po drogovih visoko v deževni zrak – vojaške uniforme. Salva. Pozor. Strel! In je šla raketa v zrak. Kabum!

Toda časi so lahko resni, lahko pa so tudi zabavni. Pa je prišla. Žogica Marogica. Slišali smo tisto dobro staro »imava še boben in laaaaaajno, a žogica nama je ušla.« Poskušali smo, kaj poskušali, uspešno smo pregnali Zmaja Tolovaja. Kako? Samo skupaj, drugače pač ne gre. In slovesno so se spet odprla vrata, khm, tiste hiše, tu v teh koncih, blizu nekdanjih Benetk, kjer so dežurale prijateljice noči. Svetlolasa, mična, izkušena madam je ponosno in gromoglasno obelodanila, da »danes, 7. marca« vrata spet odpira javna hiša. Ker je to dovolila in pozdravila tudi mestna oblast, obrt pa podpira tudi zdravništvo, dokler se upošteva navodila pri obisku in pozna ukrepe proti širjenju spolnih bolezni. Ja, če podpiše primarij doktor, potem pač ne bo težav. In doklej bo vselej prisotna tudi moralna dolžnost – zlasti do mladih sinov in vajencev.

Jugorock zabava!

In ko je odprt še mestni bordel, lahko sledi samo še eno. Ognjena, časovno stoletje naprej popeljana – zabava. Kakor da bi srečali neki drugi Lent. Žur, čaga, muzika, ogenj, rakete, dim! Jugorock nostalgija (Hajde da ludujemo, Napile se ulice, Ne spavaj mala moja). Prhutanje isker, objemanje z ognjem in skoraj kavbojsko zagoreli nekaj kakor rodeo!

Ampak ves ta direndaj in lumpanje, za nameček na tako deževen dan, vse to je začelo jeziti, dregati, premikati kačjo kraljico. Kača je šla blizu, pa še bližje, čisto blizu in v – ogenj. Med zublje, med iskre, med plamen. Bo – poginila? Je to konec? Bo zgorela? Bo zbežala? Kaaaaaaj?

Kam se je skrila?

Ha! To pa je – (Festival) Lent. Nikdar ne bomo zares vedeli. Kačja kraljica je bila po desetletjih nazadnje videna na deževno soboto, 27. avgusta 2022. Izlizala naj bi se v zadnjem hipu, med kocke, v podtalje podzemnih mitov, v neko zadnjo luknjo, se vrnila nazaj med – legende. Pa smo že slišali ugibanja. Je res, da jo je pokončal nek junak, podkrepljen s kapljico poguma iz Piramide, kakor je šel skozi tekst, ki smo ga slišali zbrani na ta neverjetno mitski dan? Ha. Zdaj se sliši, da baje kačja kraljica še vedno živi globoko pod Vojašniškim trgom. »In ko bo prišel njen čas, se nam bo spet pridružila...« so šle skozi besede lentovske legende.

Če vprašate nas, jo boste morda videli že septembra. Morda že zdaj, v soboto, 4. septembra 2022, ko bo na Odru Minoriti nad njo drezal Fusion Reactor, plesna fuzija Žigana Kranjčana. Še bolj pa verjamemo, da bo stegovala jezik, ko bo prišel na razprodan koncert 19. septembra Manu Chao. Kdo ve. Sicer pa bojda, pravijo najstarejši lentovci, pride ven vsak Festival Lent. Saj zato pa so bile zadnje besede ob slovesu Srečanj v času: »Nadaljevanje sledi!«

P.  S. Padla je obljuba, da bo predstava bojda ponovljena. In v takšni izvedbi, kot je bilo tehnično zamišljeno. Torej več luči, popoln zvok in več – lentovcev! Vreme pa... Niti tornado tega ne ustavi.

 

Piše. Jaša Lorenčič