Elvis je bil na Odru Triglav še kako živ, Jacka so Živa dvorišča in ukuleleji »nestresno« poslali na pot, pes Tadeja Toša mora na morje, Vlatko Stefanovski pa še vedno vse pove s kitaro. Neponovljiva prva sobota jubilejnega Festivala Lent.

Kaj pa tempo! Mi smo že konkretno, jubilejno, na veliiiiko sobotno lentali, pa smo še kar poslušali o nepozabnem petku. »Najlepša hvala za gostoljubje in toplo srce. Baš mi je bilo lepo, upam, da tudi vam.« Kdo nam je to poslal? Ja, kdo. Magnifico! Prav njega je že v petek poslušal tudi Vlatko Stefanovski in hrabro, mogočno, kitarsko prevzel štafeto Glavnega odra.

Na prvo festivalsko soboto, ko je jubilejni trideseti Festival Lent bil vse, kar zna in zmore biti. Od že dopoldanskih koncertov Pozor! Muzika na cesti! na trgih in v parku, kjer je Marko Soršak s svojo šolo bobnarsko zaklical neponovljivi, veslaški, čarobni, elvisovski, kolumnasti soboti. Zakaj neponovljivi? To je bil vendarle dan, ko je Tadej Toš izrekel vic na račun župana, ki je sedel med občinstvom, za Festival Lent (ja, spremljajte naše kanale na družbenih omrežjih) pa razkril, da če bi lahko bil en dan kdorkoli, bi bil: »Naš pes!«  

Elvis je še živ!

Ena za denar, dve za šov, tri za »perajt« in štiri – greeeemooooo! In smo šli. H Kralju. Pa še njegov film je ravno te dni v kinu. I-de-al-no! Eden in edini. Kralj rock'n'rolla. In če niste vedeli: Elvis Presley je živ, zdrav in koncertiral je samo pri nas in za vas, na Odru Triglav. To je bil King's night. Kraljevi (pred)večer.

Ko smo zdaj še nekaj ekskluzivno izvedeli na koncertu v parku, kjer vas je bilo toliko, da se nismo niti mogli vsi prešteti. »Ko je Elvis šel v vojsko, je šel baje tudi čez naše kraje in je v zgornjesavinjskih krajih pustil potomce,« smo slišali z odra, kamor so se zgrnili Godba Zgornje Savinjske doline, Smooth band, Rečiški pobi in Franci Podbrežnik. Pri Love Me Tender je stekla celo kaka solzica. Žametno, lentovsko, kraljevsko. Elvis je še živ, ljudje.

Jacka poslale na pot

Prva festivalska sobota je tudi običajno sklepna za naša spremljevalna Živa dvorišča. Česa vse niso ušpičili v svojem finalu! Še mi nismo uspeli vsega ujeti. Nak. Ne gre. Zato pa so tako dragocena, ko vsak kotiček, vsak hof postane prizorišče. Ko stanovalci kukajo z balkonov. Kot smo ravno zadeli tajming za Dvoriščni rock'n'roll na Krekovi ulici 4, kjer je NoStress Orchestra zares upravičil svoje ime. O, punce, o, dekleta!

Pet deklet, štirje ukuleleji, vsaj dva izjemna glasova. In to med »dekicami« in ob dveh verjetno najbolj unikatnih tribunicah, zagotovo pa najbolj rumenih. Aja, pa verjetno je bilo to najbolj »skulirano« prizorišče. Pridi, leži, poslušaj. »Pred vami smo Ingrid, Mateja, jaz sem Gaja, Tajana in Vesna. Današnji repertoar je v treh sklopih: v prvem sklopu bomo poslali Jacka na pot, našli spečega leva, se ne sekirali in prosili zlato ribico za tri želje.« Bi uganili, za katere pesmi gre? Hit the Road Jack, In the Jungle, Don't Worry, Be Happy in Dekle je po vodo šlo.

To so ti skriti biserčki, ki uvedejo dušo v nezaustavljivo sobotno noč. Zakaj, čemu noro? Ker je bilo, kakor da je koncert res na vsakem ovinku, trgu, stičišču. Ves dan, vso noč. Tudi Živa dvorišča so na Gosposki 11 ponudila še en koncert, svoj finiš z lokalnim vsi-ju-od-nekod-poznamo glasbenikoma Urško Gajšt (vokal) in Igorjem Bezgetom (kitara). »Če je kdo posnel to pesem,« je nekje vmes zaprosil Bezget, »se priporočava za posnetek, ker že čez pet minut izvedba ne bo enaka, haha.« Saj vam pravimo in vam še bomo skozi jubilejni festival. Letos je vzdušje takšno, vaš obisk tako številčen, da gre še nastopajočim na smeh. In Festival Lent v takšnih ambientih ponudi dogodivščino za tiste, ki so opremljeni s tisto največjo lentovsko kvaliteto: firbcem. Ker, kako pa ste »padali noter« na velike in manjše dogodke!

Štetje do enajst in, em, pol?

Do koliko je štel Marko Črnčec? In to na glas? Do enajst in, eeem, pol? To je indijsko štetje. O, ja. On je nizal pejsaže na klaviaturah, se spajal čez kontinente. Zraven njega je Nino Mureškič najbrž tudi štel. Samo ne na glas. In ni štel na prste, ampak kar na roke. Na vsa možna tolkala. Ko smo stegovali vratove, kaj, za vraga, bo zdaj vzel v roke in izstisnil ven tako primarne glasove, da ne veš, ali si v stolpu ali džungli. Dva lokalna in globalna (vele)mojstra, spojena v projektu, ustvarjenem prav za to priložnost. Svetovno in svetsko, če si malo sposodimo.

Nikdar zares nisi vedel, k(d)aj improvizirata. In to pred publiko, ki je poskrbela, da je bil koncert v Sodnem stolpu, kjer vas vidimo, ja, vas, zveste in izkušene, razprodan. Sonično, čutno, odbito. Pretakanje rek, morij in oceanov raznolike glasbe. Še toliko bolj, ko se je pridružil Jure Pukl na približno, kaj pa vemo, sto let starem saksofonu. Ko sem vprašal producenta Gregorja Čeriča, kje je Pukl, ko sta Črnčec in Mureškič že igrala, je rekel: »Nekje tu okoli luta.« In takšen je bil koncert. Kreativno, odprto, nagraje(valno) lutanje. Ja, ni čudno, da ima Sodni stolp tako zvesto občinstvo. Zato: če ste le malce glasbeno odprti, če bi radi poskusili kaj novega, tam zgoraj boste našli odprtoušesno tovarištvo.

Vse povedal – s kitaro

Število besed, ki jih je izrekel Vlatko Stefanovski na svojem štirinajstem koncertu na Festivalu Lent? Nič. Število tonov, ki jih je zaigral na Glavnem odru? Pa ... Kaki milijon. Kako je to šlo! Kapica na glavi in tisti zamaknjen pogled. In ta pristop. In ti toni. In tiste note, ki so orkester že sam po sebi. Ker Vlatko Stefanovski uveljavlja tisto krilatico, da kitaristi ne igrajo zato, da bi impresionirali, ampak da bi »ekspresionirali«. In Stefanovski se je izrazil z makedonsko dediščino ob Nacionalnem folklornemu ansamblu Severne Makedonije Tanec. Kot da bi na odru stal večji del zakladne etno dediščine, ampak s tistim tako tipičnim stilom, ki bi mu še ljubitelji zasedbe Leb i sol prikimavali.

Koncert, kjer Stefanovski ni »šparal« nobenega. Ne, z ničemer ni štedil, vsekakor ne z izbiro komadov. To so ta »ora«. Zdaj malo hitrejša, zdaj malo počasnejša in vselej čutna. In videli smo, kako ste ven jemali telefone že pri prvih tonih komadov. Ja, tako zvesta publika – spet. Sploh v odiseji od pesmi, kot je bila Zajdi, zajdi, kjer smo prišli najbližje Pink Floydom, ampak iz naše širše, nekdaj skupne regije. Podajanje med kitaro in toliko glasovi je delovalo mestoma celo meditativno, filmsko, onostransko. Jazz etno rock fuzija, v kateri tokrat nismo plesali s telesi, ampak z ušesi.

Če se že »menimo« kot med Lent brati

In medtem, ko smo prešteli še številne ljubitelje glasbe Depeche Mode s tribute skupino Mode Machine iz Italije na Jurčkovem – Večerovem odru, kjer so dan »naštartali« mladostni vipavski rockerji Jet Black Diamonds, se nam je zdelo, da slišimo – smeh. O, ja. Haha! Eden in edini Tadej Toš. Če smo prešteli prav – in velika verjetnost je, da nismo – je to bil njegov že štiriindvajseti nastop na Festivalu Lent. Ki ga letos slavimo s tridesetko!

Zdaj ... Štos Toševih nastopov, tudi ko se preselijo iz Vetrinjskega dvora (StandUpLent) v Avditorij LGM (Oder Minoriti – Nove KBM), je ta, da posamezni štosi najbolje delujejo v kontekstu. Kontekst je pa dolg poldrugo uro. In ja, najdaljši premor med enim in drugim »valjanjem od smeha«? Po naši oceni maksimalno 30 sekund. Pa smo še veliko rekli. In to v državi, kakor nas je na državni praznik dneva državnosti podučil Toš, na kakopak že pred festivalom razprodanim večerom, kjer nič ne traja štirinajst dni. »Še naša vojna je trajala samo enajst dni. In so rekli Srbi 'ajmo kući, bre', mi pa smo prišli čez tri dni ven in rekli 'ja, ki vas je več'? Če se že glih menimo kot 'Lent brati', ne?«

Sine, tobogan čuvam!

Toš je še vedno mojster koronahumorja. Posebne zvrsti stand up humorja. In to zdaj, ko mu je slovenska politika dala vedeti, da bi lahko bil z (igralsko) izobrazbo – minister za obrambo. Toš je tako spontan in poln improvizacije, da je vključil še »širokoročenje« predsednice državnega zbora, ki se je odmevno zgodilo komaj večer prej. »Če daš roke v Ljubljani na proslavi narazen, je vse narobe. Celi Twitter zagori. Če daš pa noge narazen, pa 'nikome ništa'.«

Ja, tako je to šlo. V časih, ko nismo vajeni, da je kdo prijazen s tabo »kuj tak, pa 'ma CE registracijo.« Čas zaprtja in omejitve gibanja je Tošu dobro del, koronaštosi so še bolj žlahtni, pa čeravno gre za prekleto resno pandemijo. Ampak mi smo se je lotili po svoje. Kdo je, recimo, odločil, da so bile kazni za kršitve ukrepov ravno in točno po 400 evrov? Pa zaprtje parkov in toboganov. »Ata, kaj delaš ponoči? Sine, tobogan čuvam.«

Ker taki časi so. Drugačni. Včasih, ko je bilo, tako Toš, enoumje, pes niti pomislil ni, da gre on tudi na morje. Ne, takrat smo peli »kuža pazi, hišo čuva.« In zdaj, v času brezumja, kot ga označuje Toš? »Danes pa ti nea greš na morje, če Šnofija v apartmaju ne vzamejo! Ja, ja. Ko sn jaz bil mali, noben ni vedo, kdaj 'ma pes rojstni dan. Ko si vprašal, kolko je te tvoj pes star, si dobo odgovor: ne vem, samo dugo več ne bo. Zdaj pa pes tebe prek svojega facebook profila na svoj rojstni dan povabi!«

Pa je to le utrinek. Iz nastopa, kjer je padel štos tudi na račun tenis žogic in mariborskega župana (ki je bil v publiki), in kjer smo izvedeli, kako si je Tadej Toš izmislil svoj prvi vic. O pingvinih. Kakšen je? Kako gre? E, to pa je biser Festivala Lent. Kdor je bil, ne bo pozabil. Zato pa: ne oklevajte. Nekatere stvari so neponovljive. Lentovske. In prva festivalska sobota je že bil takšna. O, ja.

Izjava dneva

»Hvala lepa, mi smo Pine Tree in prišli smo do konca koncerta, ampak ne še do konca vsega. Ker imamo še komad Happy People.« – Skupina Pine Tree na Lacha after jamu. In, ja, res smo bili srečni ljudje. Ko je nedelja štela že skoraj dve uri.

Številka dneva

24 – Tadej Toš je (v različnih izvedbah in na različnih odrih) nastopil na Festivalu Lent že, če smo prešteli prav, štiriindvajsetič. Prvič je nastopil v Zadetem kabaretu leta 1999. Več lahko najdete v našem arhivu.

Nedeljski hiti, zicerji in priporočila

Bognedaj, da bi crknu televizor! In to v originalni postavi! Adi Smolar & Leteči potepuhi! Bam! Klasika je klasika. Ob 20.00 na Jurčkovem – Večerovem odru.

Bi vas povabili na koncert Teo Collori & Momento Cigano v Sodni stolp. Bi. Samo kaj, ko je dogodek razprodan. Za najboljše sedeže – se pa iz vseh vidi in še bolje čuti – pridite pred 20.30 v Sodni stolp.

• Ko se v stand up večer zažene mariborski specifik Renato Volker – Rene, potem je nepredvidljivost zagotovljena. Sploh pa, ko se na nedeljo, ta skriti festivalski biser, zgodi Angleški večer. Postava: Ali R. Taha, Alice Frick, Tamas Vamos. Pa Rene. Od 21.00 v Vetrinjskem dvoru na StandUpLentu.

Kaj se zgodi, ko začne v zakonu Jane (Tina Gorenjak) in Petra (Primož Vitez) škripati? Zbereta pogum in gresta k partnerskemu svetovalcu/terapevtu (Jaša Jamnik). Ampak potrebujeta pa nič manj kot čudež, da se bosta izvlekla. Ja, to je Čudež, komedija avstrijskega porekla. Od 22.00 na Odru Minoriti – Nove KBM.

Aja, pa še to. Ker je nedelja, si bo ekipa Lacha after jama danes spočila, danes in jutri pa počiva tudi Glavni oder. Kaj to pomeni? Dajte priložnost odrom, ki jih še niste ali pa jih redko obiščite.

 

Piše. Jaša Lorenčič