Magnifico je v gibkih rumenih hlačah in črni, rahlo odpeti srajci, migal z boki, poplesaval, skoraj skakal. In nam ob Cici Mici ritmih ponujal življenjske nasvete. »Naj bo, bratje in sestre, dobro za vse in naj nas vsaj za trenutek boli k ... za vse. Aleluja!« O, ja.
Še Elza bi ploskala
Marko Vezovišek je na Jurčkovem (in Večerovem) odru s skupino Open ubogemu »padreju« v zgodbi dal za brati Immanuela Kanta. Kritiko čistega uma, jasno. »Padre« je prebral samo platnice in šel raje pisati svojo knjigo. Tako. Diktatorsko. Valjali smo se od smeha. Na Odru Triglav smo imeli derbi Maribora in Ljubljane, kjer sta big banda pripadajočih konservatorijev domala tekmovala, kdo in s katerim aranžmajem bo zmagovalno navil dediščino Counta Basieja. Zmagovalci? Vsi.
Počeni Škafi, ti nenavadno usklajeni uličarji, ki so se predstavili z »igramo swing in to, ampak smo pa iz Ljubljane«, ki lepijo skupaj New Orleans in Pariz, ampak v tako kleni slovenščini, da bi na takem koncertu najbolj glasno ploskala Elza Budau, so namigali in do gat premočili zbrane v Sodnem stolpu.
In dobili smo epski, kanonični, večni, legendarni, arhivski, približno sedemminutni nagovor »njegove svetosti«Petra Mlakarja, ob koncu brezna naroda, v izvedbi Laibach in muzikala Mi smo narod. To je zlomilo duše in prelomilo večer. Prišli smo do dna in dobili najboljšo praznično čestitko vseh časov. In to še preden se je zgodil Lacha after jam: Wudisban, ko je petek postal sobota, kaj sobota, ko je dan postal najdaljši teden, ko smo dobili »after«, kakršen se že doooolgo ni zgodil. Bam! Kaj je bil to res komaj prvi dan? Je to možno? Ja, je. Kje? Na Festivalu Lent.
Mavrica za uvod
Zato ... Naj se sliši, naj se vé! To je trideseto lentanje! Ja, kaj pa to! Še vreme nam je pomahalo, ker smo se zapodili v jubilejni trideseti Festival Lent. Že, že, res je, najprej se je tam po šesti pošteno izlilo iz neba. Ampak zakaj? Zato, da se je čez reko, promenado, prizorišča narisala velika – mavrica. Če to ni simbol, če to ni darilo neba, potem pa res ne vemo, kaj je. Pa zdelo se nam je, ko smo videli, kako ste navalili na prizorišča – vsaj dva (in pol, če prištejemo še sedeže na Magnificu) dogodka sta bila razprodana, večina ostalih pa dodobra polnih, kakor da je vsak od vas predstavljal rojstnodnevno svečko. Vse najboljše, Festival Lent! Tridesetka! Vau!
Ampak mi na Jožeta Privška!
Že na Odru Triglav ob Art kampu smo imeli čisto pravi derbi. Maribor vs. Ljubljana. Da, nastopila sta Big banda konservatorijev Maribor in Ljubljana. Vsak je dobil, no, ko smo vremenu dopustili, da je edinkrat letos nastopilo z dežjem, po eno uro. »Tudi mi igramo 'kjut', kakor je rekel Vid Žgajner,« se je na izjavo dirigenta ljubljanskega big banda oprl dirigent mariborskega big banda JanezVouk, ampak nato dodal, »samo mi igramo z aranžmaji Jožeta Privška, ha!« Glasba nikdar ni tekma, ampak če bi že kdaj morala biti, potem podpišemo v taki izvedbi. In to na prenovljeni promenadi Mestnega parka, kjer ste se hitro navadili na malenkost drugačno postavitev sedežev. Oh, ta vrvež. Pa delavnice. Pa stojnice. Pa direndaj.
»S skupino starih prdcev!«
Ata labod in mama labod sta pripeljala še oba mala »labodeka«. Družinsko. Kje, kdo, kaj? Ja, v zalivu pri Vodnem stolpu. Tam, kjer smo združili odra z najdaljšim stažem. Jurčkov – Večerov oder je letos še bolj dostopen, skoraj nobenih ograj, klasičen pridi-pa-vidi sistem, ki je duša naše festivalske dostopne izkušnje. Tam, ob reki, kjer smo dobili navdih, ime in tradicijo. Najprej je naš producent Vladimir Šega lepo, vljudno, prijazno predstavil prve nastopajoče, lokalne veljake, nabrane v skupini Open, ki so se rodili iz kabareta na istem odru, le drugače zasukanem, leta 2015: »Kako drugače odpreti ta oder kot pa s skupino starih prdcev, no, izkušenih glasbenikov. Vse te face, ki mi tega, kar sem rekel ravnokar, ne bodo zamerile, itak poznate. Obilo užitka!«
Če mislite, da je bilo to, no, kruto ... ? Ja, pa ja! Ni bilo nič v primerjavi s tem, kaj je Marko Vezovišek, nekdanji »Skakafec«,povedal o tem, kaj se je pripetilo »padreju«. Na neki točki se je zdelo, ko smo se nabirali ob reki, kakor da nam riše don Kihota. Ampak takega. Pankerskega. Padre je napisal knjigo Fejs Maj Buk, dobite pa jo lahko v vseh dobro založenih trgovinah z orožjem. Ja, tak koncert je to bil. Pronicljivo delanje norca zlasti na lasten račun, torej iz ex-punkerjev, ki zdaj sedijo pred televizorjem, žagajo pa le še s smrčanjem. Open so si vzeli konkreten zalet, peli »Not not, vsi smo not« in dediščino Jurčkovega odra predali Društvu mrtvihpesnikov, ki so spomnili na (naj)večje čase Večerovega odra.
Stroj za sušenje solz
»Igramo swing in to, ampak smo pa iz Ljubljane!« je skupino Počeni škafi predstavil JernejJuren. Potem pa je dalje čohal gor in dol po inštrumentu z najboljšim imenom sploh. Ja, Počeni Škafi imajo tudi – ribežen. Šestčlanska ljubljanska skupina je v Sodnem stolpu, kjer nas po zasteklitvi zračnikov hrup več ne moti, res naredila tisto, kar smo tudi napisali v napovedniku, da bo.
Mhm, to je res glasbena žurka, ki jo je treba doživeti. »Ta zadnji dodatek smo v komad dali samo zato, da vas spravimo na plesišče,« so nam ponudili. Ne vemo za vas, ampak zdi se nam, da imamo soundtrack vsaj uvodnega vikenda, če ne kar festivala. La la la, didli-didli-didli. Aja, pa veste, kako vemo, da so Počeni Škafi, ki so zamenjali že trideset glasbenikov in posneli tri albume, res pristni muzičarji tudi v ambientu osediščenega Sodnega stolpa? Ker je bil to njihov peti nastop na Festivalu Lent. Ampak štirikrat poprej so igrali v sklopu ciklusa Pozor! Muzika na cesti! Zato nasvet: preverite, kaj ponuja. Kdo vé, morda naletite še na kakšno tako talentirano in prismuknjeno ekipo. Ker če kaj, so res, kot je naslovljen tudi njihov album, Stroj za sušenje solz.
Glej, mami, Mustafa!
Ni prav veliko pevcev, ki bi se na Glavnem odru na Trgu Leona Štuklja bili odeli v take in tako rumene hlače. Ampak Magnifico? Dobri, nikoli prestari Robert Pešut? On pa mora imeti točno takšne hlače. Ker se podajo k temu, da je vedno bolj takšen, kakršen je itak vedno bil. Zdaj pa je to samo še bolj. Kaj? Tista »ritem mašina«, ki je vedno poosebljala, podirala, trenirala in podaljševala stereotipe. Štirinajstič je zapel na Festivalu Lent. Migal, suval, brenkal, pel. Ob taki zasedbi, s takimi muzičarji, kjer je vsak solo skoraj film, je njegov koncert stik s tistim, kar ima najbrž vsak od nas v sebi. Ritem. Če znate tekst ali ne, ni pomembno. Znate melodijo. Pride. Iz pet.
Aranžmaji še iz starih hitov, kakršna sta Silvija in Revolution is My Solution, naredijo tako čago, da smo videli celo kakšen prazen sedež, čeprav ste vstopnice za sedišča razgrabili. Kako si to razlagamo? Ja, kako. Tako, da niste več zdržali na sedežih! Sploh ob takih nagovorih: »Naj bo zdravje in sreče za vse. Naj bo ljubezni in iskrivega duha, sladkega vinca in deklic za vse. Naj bo dovolj Štajerk za Ljubljančane in Ljubljančank za Štajerce. Zajebavam se, hehe. Tudi če si župnik, nimaš vedno prav. Naj bo, bratje in sestre, dobro za vse in naj nas vsaj za trenutek boli k ... za vse. Aleluja!«
Spraševal je, ponavljajoče, »Maribor, a se čutmo?!«. Odgovor je prišel v obliki migetanja. In ja, tudi na zunanji strani ograje. Ker Magnifico pač tako pritegne. Pa četudi mu je neka mala punčka pred koncertom, ko ga je zagledala, rekla – Mustafa. Je mislila, da je zvezda turške nadaljevanke. Haha, saj vam pravimo, takšen hec je bil.
»Že moji teksti so taki. Meni je všeč, ker je ljubezen slepa in glupa in nič ne razmišlja vnaprej. Tako, kot jaz,« je med drugim dejal iz odra. »Imam prijatelja, ki je star 72 let, ima pa novo punco, ki jih ima 22. In so mi rekli, da sta strašno zaljubljena in da se čutita. Ampak se mi zdi, da sem opazil, da ima zelo velik avto. 'Merčko'. In sem se spomnil, da ima tudi vikend na morju in še veliko jahto. Ljubezenska slepota je morda povezana s tem. Ker če opazuješ golfe, nimaš občutka, da ima on 72 ona pa 22. V golfu smo vsi štirideset, je dve leti gor ali dol, kar je zanimiv eksperiment. Hotel pa sem vedeti, kje sem v tej zgodbi jaz. Pogledam v denarnico, pa v avto in ugotovim, da je moja draga par let starejša. Ljubezen je res slepa – v obe smeri. Cici Mici!«
Mojstri rim, »stručkoti« za after
Saj smo vedeli, da bo polno-polno. Ampak tako polno-polno? Ljudje! Lentarji! To je bilo ... Kot da smo šli v najboljše čase, tiste, ko so bili afterji tako nepozabni, da so postali kolektivne anekdote. Ampak smo jih še začinili. Lacha after jam je pod Minoriti – odrom Nove KBM že iz prve postal izjemen hit. Sploh, ko so si podajali mikrofon taki asi rim in viž in melodij in »stručkoti« za after, kot so Emkej, Leopold I. in Amo. Pa Arne in Žena. In Slick. Ko se zbere Wudisban ekipa, ima vnaprej zagotovljen obisk. Ker za to so vstopnice pošle že ... Uh, saj ne vemo več, konec maja? Smo vam pa dali še dodatne vstopnice, za tiste, ki ste tako neučakano želeli biti del afterja, ki ga reeees dolgo ne bomo pozabili.
Niti tisti ne, ki so ostali po več kot poldrugo uro trajajočem remek delu od muzikala Mi smo narod (Wir Sind Das Volk). Kakšen finale. Kakšen ep. Kakšen razkroj. Je to gledališče? Muzikal? Kaj je bilo to? To. Je. Laibach! Vprašajte tiste, ki so bili tam celotno predstavo. Najprej so zajeli sapo, nato pa je sledil mitraljez presežnikov. Malo zamaknjeni so delovali. Predrugačeni, prerojeni, prestreljeni.
Naredite to deželo spet – vinorodno
Ne, česa takega na Festivalu Lent še nismo doživeli. Ponavadi ta oder začne s komedijami. Ampak to? Hudičevo resna reč. Ko je »potrpežljivost noža moč sekire« in kjer sta »moč in nasilje algoritem življenja, njuna resnica pa je smrt.«
Laibach je stal v ozadju, za neke vrste zavesami.
Spredaj pa sijajno branje Katarine Stegnar, kadence samopokopa, v izvedbi Vier Personen Quarteta, iz ozadja nabijanje The Stroj in še in še. Laibach je z Anjo Quickert, režiserko in dramaturginjo, zvrtal duše do brezna naroda, temelječ na delih velikana sodobne nemške književnosti Heinerja Müllerja. Svet, kjer je božanje postalo merjenje. In svet, kakor je na koncu dejal Peter Mlakar, ki ima le eno rešitev: »Ljubezen je najvišja sila, ki vse premaga, ki nas dvigne nad naše meje in meje okoli nas. Ona je nad smrtjo. V komur ni ljubezni, tega ni. Kdor ne ljubi ali sovraži, bo v življenju večno mrtev.«
Kako smo že napisali tisto, da so ponavadi na tem odru prve tri dni – komedije? No, Peter Mlakar ni pozabil niti na svojevrsten humor, ko nam je čisto na koncu zaželel: »Uživaj, naš dragi štajerski narod, predvsem pa uživajte Štajerke in bomo v tej kloaki uživali tudi drugi. Dokler bo šlo. Pametno ločujte odpadke, razlikujte dobro od zla, plev od plevela, levo od desnega in vse bo, kot je on zgoraj in drugemu spodaj (dal) milo in drago. Želimo vam vesel dan državnosti in napravite nam to deželo spet – vinorodno!«
Številka dneva
7 – Približno vsaj sedem minut je trajal sklepni govor Petra Mlakarja.
Izjava dneva
»Neom preveč bluzo. Aja, pa hvala Laibach, da so nam bili predskupina, haha!« Marko Kocjan – Emkej
Sobotni hiti, zicerji, priporočila
• Živa dvorišča so že tradicionalno na svojo soboto, ko se po treh dneh sklenejo, najbolj živa. O, ja. Že od 17.00 dalje lahko na Krekovo 4 prinesete vse za večerno čago, bojda iz vsakega predmeta naredijo žur in Dvoriščni rock'n'roll (20.00). V idili intime Vojaškega trga 6 bo Aljoša Ternovšek predstavil 40 kolumn (19.00), dvoriščarji pa bodo svoj program sklenili z Urško Gajšt in Igorjem Bezgetom v Gosposki 11 (21.00).
• Rumenka in rdečko. Rdečko in rumenka. In otroci. Ti prevzamejo na Otroškem Lentu glavne vloge. Mhm. Samo tako se bo od 18.30 dalje v Vetrinjskem dvoru odprla Čudežna omara.
• In ko smo že pri mariborskih dvojcih: neutrudni klaviaturist Marko Črnčec se bo združil z Ninom Mureškičem, pa še gosta (Sonic Travels) bosta povabila gor v Sodni stolp. Od 20.30 dalje.
• Josip, Ante, Tomislav in Ivica. Z dvema besedama? Splicka scena. To je postala tradicija StandUpLenta. Priporočamo! Pomaga, če pridete že pred 21.00.
• Vlatko Stefanovski se je že sinoči prišel prepričati, če je Festival Lent vse, kar je bil že trinajsktrat poprej. Trinajstkrat? Ja, trinajstkrat je prva kitara regije zaregljala na Festivalu Lent. Nocoj bo na Glavnem odru z Nacionalnim folklornim orkestrom Tanec iz njegove Severne Makedonije. Pričakujte nič manj kot fuzijo, hipnozo in šus! Ob 21.30!
• Samo upamo, da ste med tistimi, ki ste bili še pravočasni. Kaj je kdo mislil, da Tadej Toš ne bo razprodal tudi Odra Minoriti – Nove KBM? Smejimo se od 22.00 dalje.
Aja, uh, še to. Vsi tisti, ki iščete stojala za kolesa v Art kampu na začetku promenade: čisto malenkost levo so, če gledate v smeri proti Odru Triglav.
Cin cin!
Piše. Jaša Lorenčič