Kuj iz nahrbtnika. Na odru. Na Glavnem odru. Pred vsemi. Ja, valda! Štajerski kristal je vzel vun Emkej. In ponudil. Sniki, Luga, Šuljo in Mito so si že podajali plastične kozarce. Za dober stari li(ter)-li(ter). Za Piše se leto 2023. Za četrtek. Za mali petek. Za slavje. Za 20 let ekipe Tekochee Kru. Na 31. Festivalu Lent. Za večer, ko je bilo bolje paziti, česa si si zaželel, ker sicer ... Priletijo na oder res konkretne ženske gate. S priboljškom.
Bil je dan, ko smo videli morda zametke največje ohceti v Sloveniji. Bil je večer, ko smo izvedeli, kaj se zgodi, če na vratih stranišč ni logotipa, ti pa ne znaš slovensko – razen »hvala«. In bil je večer, ko še dnevničar zamudi taki afrobeat žur, da čaka kot vsi drugi. Na bis, ki ni prišel. Pa je prišel after, po katerem je jasno: če je bil takšen četrtek, kaj bo potem v petek in zakaj se že zdaj »bojimo« sobote?
Rok Lunaček = Flirrt + standup!
Zelo zgodaj, praktično takoj je Rok Lunaček opazil njo. In njega. Bodočo Julijo, naslednjega Romea? On že pravi tako, ja. Ampak do takrat je še daleč, še leta, imata pa pogumna Valerija in zmigani Matevž prihodnost, tako Lunaček, postati največja ohcet v Sloveniji. Ja, takšen koncert je to bil. Zafrkantski. Flirrt, nekdaj Flirt, r gor ali dol, so na sceni tako dolgo, da so skoraj predolgo.
Lunaček si je privoščil na ta račun toliko štosov, da je že mejilo na stand up nastop! »Če znate besedilo naslednje pesmi, pojte zraven. Pa tudi če ga ne znate, si pa kaj izmislite!« Ni čudno, da mu je publika na Jurčkovem – Večerovemodru jedla iz roke. »Ta pesem je stara 22 let in če je ne poznate, imate problem,« je napovedal pesem Inja. Čeprav se nas in vas je nabralo zgledno število, je Lunaček napovedal, kaj bodo pisali mediji: »Večtisoč glava množica se je zbrala na koncertu skupine Flirrt.« Zdaj je edini član originalne zasedbe – še iz tistih časov, ko je še ta imela le en r. »Imam pa ta problem, da so vsi ob meni na odru mlajši. Sicer pa sem celo življenje hodil na Lent, sem velik oboževalec vseh naših izvajalcev, ampak vedno sem pa rad hodil na koncerte Đorđeta Balaševića, koliko nam je dal, pa bil je en tistih tujcev, ki je bil tukaj v tem mestu doma.«
Dokler sanjamo v slovenščini ...
Krenil je v Poljubi me, se kasneje poklonil Joker Outu in dejstvu, da v Zagrebu fante prosijo, naj pojejo, za božjo voljo, v slovenščini. »O, glej, vidim oboževalca iz Konjic! Zdravo! Ja, mi smo tako nepopularni, da poznamo vse face.« Omenil je, da si je njegova mama zaželela, da bi znala še kateri komad kot Romeo in Julija. Pa še ni šel tja, prej raje v Jutranji striptis. »Pa dajte še en aplavz za – euribor, krediti so super!« je celo nekje vmes omenil. Kot rečeno, tako nepredvidljiv koncert je bil, vseeno pa ponudil zelo tehtno sporočilo: »Dokler sanjamo v slovenščini, si zaslužimo svojo državo!«
Za Flirrt je to bil drugi obisk Lenta, prvi je bil zdaj že dolgih ducat let tega na KMŠ Odru. In vsak trenutek se je poznalo, da celo nekomu, ki je že tako dolgo na sceni, tak koncert pomeni še več kot ogromno. Zato pa je bila taka atmosfera. Ustvarjena za kasnejši nastop Nika Nikolića & Ništavila.
Vi? Za vas je vse »samo še 20 minut!«
Bili sta dve Angležinji. Ampak ne 50:50. Samo pomežiknil si, pa si zamudil bojda neverjetno natrpanih, učinkovitih in zabavnih 15 minut ali koliko je bila na odru Rose Johnson. Kajti potem je, za naslednjo, kaj, baje kar zajetno uro StandUpLent povsem okupirala Jessica Fostekew. Neka čisto nova liga. Neka čisto nova generacija. Štosi pa taki, da te odvalja kot testo za štrudl. Tudi na naš račun, pa na svoj, pa spet na naš. »Vi imate ja toliko dialektov, da drug drugega ne razumete! Ampak nič zato, dokler imate tako lep košček sveta. Pohórje! Kako lepo je tam. Edino, nečesa pa ne razumem. Hodiš in hodiš, vsi te prehitevajo, stare babice, ti pa vprašaš, kako dolgo je še do vrha. In slišiš: 20 minut. Pa hodiš še eno uro, jezik imaš ven, še kaka babica s palicami te prehiti in vprašaš, spet, kako dolgo še. In spet: še 20 minut. Pa vi mislite, da je vse le še 20 minut!«
In potem je tu zagata, če na straniščih ni znaka, temveč napisi. V pač slovenščini. Moški. Ženski. Če si tujka, tega pač ne razvozlaš. Kar niti ni najhuje. »Štirikrat sem vstopila na moški wc in tam videla, kako tip stoji z lulekom v rokah.« In tudi to ni najhuje. »Ne, najhuje je, če je edina beseda, ki jo znaš, hvala! On tebi lulčka, ti pa njemu – hvala!«
Verjeli ali ne: prvič!
Najprej, točno ob deveti, priznamo, ni kazalo najbolje. Ma kaj se bomo farbali, kazalo je kilavo. Ampak Leopold I. je pač taki optimizator in optimist, da je to porihtal. Pa saj to je dediščina Piše se leta, ne? Saj tudi na Snežnem stadionu nismo bili vsi takoj tam. Ne, kapljali smo. No, pa čez gošo, prek ograje, mimo varnostnikov, dol v blato. Zdaj blata že dolgo ni več, duh pa nekje ostaja. Morda si Trg Leona Štuklja s Piše se letom še ni na ti, je pa prišlo najbližje doslej. Prekleto blizu.
Leopold I. je s svojo grupo Drügi nastavil rap večer, kakršnega si Maribor več kot zasluži. Leopold ima dovolj eklektičen repertoar, da so migali tudi otroci na ramenih ali stegujoč vratove na ograji. »Kaj zej, Maribor? Kje ste? Skrajni cajt, da enega skupaj zapojemo, ne?« se je napovedalo Kinderšpil. Postava Žana Hauptmana (klaviature), Filipa Vadnuja (kitara), Vida Turice (bas) in Žige Smrdela (bobni) je zažagala, Leopold s polnim imenom Michael Leopold pa je rimal o tem, zakaj so eni otroci taki, drugi pa taki.
Tako jih je zaneslo, da je izkušeni Žan Hauptman kar začel pospravljat. »Haha, Žan je že skoro 'odišo', pa si je reko: edino, či ne!« smo se nasmejali za uvod v hit Edino. Ni kaj, za prvi nastop je Leopold I. opravil z odliko. In sam omenjal, da za njim sledijo Tekochee Kru. Zanj prvič, zanje pa že osmič na Lentu. Ampak prvič po letu 2014. Skoraj desetletje kasneje. Ja, pričakovanja so bila izjemna.
Liter-liter!
Potem pa so prikapljali gor. Emkej je prišel z nahrbtnikom. Se nekaj kakor počohal. »Folk, samo dnar na bankomatu dvignem!« je bilo prvo, kar je rekel. Naslednje, kar so pubeci, pet primerkov posebne sorte, naredili, je bilo to, da so iz nahrbtnika ven vzeli, kot mu rečejo sami, štajerski kristal. Liter-liter. Dobri, stari li-li.
Tekochee Kru je več kot le nosilec mariborske hip hop tradicije. Derivat Dandrough. Več, več. Je svojevrstna doba generacije, ki ji je bojda šlo precej dobro in ki ji je bil plan izrisan. No, izkazalo se je malenkost drugače od pričakovanj. Zato pa je to generacija, ki se zna pohecat. Ono, punehamre. »Mi smo kot Joker Out, samo brez modrčkov na odru! Okej, razen če ima mogoče kira kako kombinežo?« Kako že gre tista? Pazi, česa si želiš? Po uvodno tekoči, brezbrižni, žejni Tullamore in že glavobolni, zmačkani rapsodiji o prekrokani noči Na soku, tu nekje je potem priletelo. Ženske gate. Črne. In v njem zviti posladek. Debel, zelen, dišeč, omamen zvitek. Tako debel, predebel zvitek, da so ga videli najbrž še iz zadnjih vrst. Kot rečeno, plan je eno, izvedba pa drugo.
Adijo, stari!
Tekochee Kru je nazadnje igral na Večerovem odru leta 2014. To je bila zadnja izvedba, ko je festival trajal dva tedna. In ko je bil Večerov oder še ob Dravi. Nihče tedaj ničesar od tega še ni vedel. Morda zato ni bilo toliko simbolike, pa čeravno je bil tedaj album Sabljasti tiger še zelo svež. Album, na katerega se je čakalo tako dolgo po drugem »celovečernem«, dejansko pa prvem albumu s polno novo zasedbo Adijo stari kaki scenarij (2007), da je čakanje dobilo nek povsem nov pomen.
Vmes so se jubilejno že vrnili. Za petnajstletnico ob koncu leta 2019. V Udarniku. Spomnili so na neke čase, ki niso bili tako dolgo nazaj, četudi so postajali vse bolj nedosegljivi. Tekochee Kru je postal kot neke vrste razvijalec tudi solo karier in albumov. Takšnih in drugačnih. Emkej. Mito.Šuljo. Štiri leta nazaj je bilo pričakovanje enormno. Najbrž preveliko.
Ki si, pubec?!
Zdaj, ko se obhaja 20 let, kar so pri Šulićevih doma snemali kar v omari, pa je že preceeeej drugače. In če kje, se je to pokazalo na Piše se leto 2023. Delovali so res spet kot klapa. Tista ekipa, ki je tako odprta, povezovalna, zabavna. Premikali so se tako, da so se skoraj prelivali drug v drugega v en udaren, opojen, dober mišung. Še Šuljo je stopil iz pulta in zrimal. In sámo je šlo. Pretakalo se je. Tisto legendarno naročilo »pekinška raca chop suey / jaz sn lačn si ti tui?« v komadu, kjer bodo Mitovi toasti vedno boljši od Jamieja Oliverja. Pa potem Maribor Patrony, himna generacije, ki se je »tunkala v Pristanu«, potem pa je odrasla in delala v Avstriji ali pa za avstrijske firme.
In še vedno je to generacija, ki ve, da če hočeš bit kul, moraš spizdit haribo bonbone. Vsak s svojim stilom: nasmejano našprudlani Sniki, preudarno pripravljeni Luga, očarani Emkej, robustni Mito in za njimi prizemljeni Šuljo. No, za Se vozim je tudi on prišel naprej. In pomagal pokazati, kaj pomeni centralizacija preko prevozov v praksi. Zdaj, toliko let kasneje, ko je ta ekipa še vedno ali pa spet v taki formi, se njihove pesmi berejo ne še toliko kot duh časa, marveč kot lekcija, nasveti, utrinki, anekdote, skice, zgodbe. Vrtnarim, recimo, je en tak nauk. Iz, khm, (ne)partnerskih odnosov. Pa o tem, kako je bilo za te pubece, ko so vidli »špohtl pa belilo pa neke kemikalije, me je kuj v tla zabilo«. 800 tolarjev na uro v tiskarni je bilo zakon, samo je pa tudi pomenilo repliko: »Ki si pubec / v bistvu sn glih tu na šihtu / delaaaaam!«
Glavni si, ne, ti si!
Po kolažu pesmi, ko so pubeci razkazali, od kod osnova in do kam so dogurali, je sledil epski del s Si me že spoznal?, kjer bo večni verz »Bolgari, Madžari, fsi so se čudli«, kar se je pa stopilo v Glavni si, kar je bil, najbrž, vrhunec koncerta. Pesem o pretiranem ponosu. Antihimna. Študija osebnosti. Psihologija mariborske samozavesti, ki se je od zunaj ne da razumeti. Glavni si je hkrati zabaven za glasen krohot, pa hkrati žalostna ocena karakterja, ki ni vse, kar misli, da je. Ampak je. Glavni. Glaaaaavni! Glavni si – ne, ti si, ne, tiii! In, brez skrbi, Veronika še vedno ne kaka, ko prdi, pa še vedno diši kot avokado. Z besedami Kruja: Oprosti mi!
Ja, kakšen špil. Ja, kakšno Piše se leto. Kot da ni minilo skoraj eno celo desetletje. Ne, ni. Nabrani generacijski sopotniki, zdaj že tam pri štiridesetih. Pa pol mlajši, ki so lahko videli, kako si narediš neko svojo sceno, svojo čago, svoj žur. In špilaš na Lentu še osmič. In sodeč po videnem, ne samo, da ne zadnjič. Tekochee Kru že dolgo, res doooolgo ni bil tak. »Malo smo se ga napili. Ja, valda, če smo pa tekoči!« Kar je bil dober nastavek za samozavestno alyono alyono, ki je podpisala leto 2023.
Največja želja po bisu
In potem se ti, za četrtek, ki je že skoraj veliki petek, neke vrste finiš, ki se začne tako hitro, da sploh ne veš, kateri dan je, zgodi tisto, česar se najbolj bojiš. Malo se zadržiš, še en komad, še to, še tisto, pa prideš na Minorite – Oder Nove KBM. In slišiš. Topot. Vreščanje. Prošnje. Moledovanje. »We. Want. More. We. Want. More.«
Vprašaš, kako je bilo, saj bis pa ja še bo. Pa te gledajo. Nejeverno. Da je bilo noro, kar je počel Seun Kuti s postavo Egypt 80. Pobožal dediščino očeta Fele. Imel pred odrom razplesano živahnost. Ja, držala je napoved, da bo to nepozaben afrobeat žur. In redko, prvič po dolgem času, se je zgodilo, da je tudi vaš dnevničar dobil (p)opis iz druge roke. In čakal. Če še bo. Ker takšno moledovanje in čakanje? Za bis? In potem ne pride? Uh, kaj takega si pa upajo res redki. Ampak Kutiju tega nihče ni zameril. Že zato ne, ker je sledil odbiti after in toliko vas, da res ne vemo, kaj bo danes. Kaj šele v soboto, ko imam za zadnji večer pa after že itak razprodano.
Petkov predfinale
• Sedišč ni več! Teh pogojnih sedišč. Ker verjamemo, da se bo tudi vstalo. Freddieju na čast! Skaramuš! Fandango! Rock Opera – Queen Symphony prihaja. Spet. Zbor in orkester Opere Srbskega narodnega gledališča Novi Sad. Big band Novi sad. In dirigent: Fedor Vrtačnik. Uživajte od 21.30 dalje na Glavnem odru!
• Obstaja več stopenj, kako obvladati pozavno. Funk. Funky. Fred Wesley! Ja, tako se stopnjuje in baje se bo kričalo »Hit me, Fred!« Skupaj z The New JB'S. Minoriti – Oder Nove KBM od 22.00 dalje. Vstopnica velja tudi za after, za tak program vrhunsko poimenovan Fanka nam manka. Aja, posamezne vstopnice za after so že razprodane.
• En boljših predlogov za uvod v večer? Jurčkov – Večerov oder. Pa ste tam. In smo tam. Na Glavnem trgu. In z dvojno dozo. Čedahuči in Metropolis. To pa to! Od 20.00 dalje.
Ne še it', samo še malo. Vemo, vremenska napoved za jutri ni ravno optimalna. In ko se vreme ne poklopi, se potem ponavadi dan prej. In to zelo. Zato danes pričakujemo res velik naval.
Piše. Jaša Lorenčič