Saj smo vajeni. Da nas kdaj na kak dan res presenetite. Ampak to? Je to res bil ... Ponedeljek? Saj smo se tudi to že kdaj vprašali, ampak smo se spet. Ker ... Kako? Zakaj? Od kod? Bil je ponedeljek, ki nas je pobožal in spomnil. Na vse, kar ta festival lahko je. In lahko je v bistvu karkoli. In vse. Z Indexi in prijatelji. Z Bando. Z Gushijem. Z Bakalino Veliko. Z – vami!
Še drugič so jo morali zaigrati. Seveda. Pa kako je ne bi? Trg Leona Štuklja, Glavni oder, kakih tisoč petsto duš. In je šla skozi. Še v drugo. Še za finale. Še za hvala lepa in hvala še enkrat. Sve ove godine. Vsa ta naša in vaša leta. Indexom in prijateljem na čast, Festivalu Lent v veselje. In takemu ponedeljku v slavo. Ko nismo mogli verjeti, koliko se vas je nabralo. Vsepovsod.
Ukročena divjad!
Če smo res čisto iskreni, smo Janija Kutina razumeli bolj malo. Saj ne, da se ne bi potrudili. O, smo se. Ker Bakalina Velika? Saj to ni band, to ni glasba. To je gozdnatost, koreninskost, bivanjskost, čarobnost. Nekaj kakor zamaknjenost. Nekje med tu in tam. In vsak komad je zgodba. Kutin si je vzel čas in v ortodialektu nizal, kje, kako, kdaj, zakaj so nastali komadi. In vse te zgodbe so povedane z dobrim razlogom. Ker vidiš, prav vidiš, kako se je Bakalina Velika, ta šestčlanska zvitorepa, ukročena divjad, vrgla v komade in jih poosebila. Kot da bi, za božjo voljo, gledal kak film Larsa von Trierja.
Pesmi Nowa viera, Zima, Zviezdna srebruo so bili celi pejsaži, pokrajine vraž in šeg, minute se v takem oziru ne seštevajo, temveč skozi nabor inštrumentov (lutnja, tampura brač, krilni rog) preoblikujejo v človeku nerazumljeno dimenzijo. Iz sveta, tam daleč po severozahodni diagonali, od koder pride svarilo tipa: »Živite danes in zdaj in pa z veliko mero hvaležnosti; ne pa jutri, ko bomo samo še kosti; kot tiste od medveda.« Dol, k nam, na Glavni trg so iz 1.500 metrov prinesli pesem Zima. Koncert, kjer je Kutin po kakem komadu kar sam dolil štamperle žganja. In nagnil. Sunkovito. Trpko. Razkavo. In takšen je bil ta koncert. Zamaknjen v druge realnosti. Da res ne bomo kot kosti. Od medveda. Ne, ne, nismo še tam.
Madonna in nariban korenček!
»Ti recimo zgledaš kot človek, ki je hoto bit' na odru!« Ja, tako pa je, ko Banda ferdamana v originalni postavi novači kandidate iz občestva. Ohoho! Družinski impro piknik, v katerem je tak kaos, da se zdi, kakor da je več paralelnih realnosti. Vse pa za crknit smešne. Banda ferdamana je dobra tudi v tem, da lahko svoje klasične impro izzive izstreli vsakič na novo. Še bolj zagamano, še bolj noro, še bolj neverjetno.
Vetrinjski dvor je, ker je to pač StandUpLent, tako zelo priročen za klasični impro izziv Zločin(ec). Čisto možno, da smo usekali mimo s poimenovanjem, ne pa tudi z izzivom, ko gre en od članov skupine nekam, kjer ne sliši, kaj se dogaja na odru. In dogaja se, uh! Domišljija. Madonna. Zločin. Naribano korenje na WC-školjki. ja, naribano korenje na WC-školjki, to je bil zločin, ki je razhudil kraljico popa. Tako je zgodbo sestavilo občestvo in dobri stari Vid Šumak je v približno manj kot desetih minutah – ugotovil vse! Kako? Zakaj? Ne vemo. To je ta čar lentovskih ponedeljkov.
Simon je nabral vse naše zgodbe
Ana tu, Ana tam? Ana! Ja, tu in tam! Ja, Ana Desetnica se od nedelje sprehaja, muza, žonglira, igra, potuje in snuje gor in dol po Festivalu Lent. Do srede bo vrtala v naše duše, prižigala ogenj, metala diabole v zrak! Tam od zgodnjega popoldneva pa do desete ure zvečer, ko se zgodi – magija! Gushi je bil tokratni argentinski premik v nadrealno. Gushi prihaja iz kitajščine in pomeni – zgodbe.
In to smo poslušali. Tam, na vročem Trgu svobode ob 22.00 uri zvečer. Odrasli so domala vsi posedli. En za drugim. In vpijali misli, da brez zgodb pač ni življenja. In smo morali z rokami metati iz sebe proti diabolu naše zgodbe. Kakor da ta vrteči se predmet poleti samo z našimi zgodbami. Za odganjanje zlih duhov so tudi nastali. »Pojte iz svojih duš!« se je kar stopnjevalo. Vse do trenutka, ko je iz publike bil izbran mali Simon.
»Čuj, kaj misliš, da ga je hipnotiziro?« se je zaslišalo kmalu potem, ko je Simon zamaknjeno hodil med odraslimi in nekaj kakor zajemal njihove zgodbe. Samo otrok je lahko stik z otroštvom, vse to smo slišali in celotna predstava je delovala tako, da si bil skoraj hipnotiziran še sam. Zaradi govora? Morda diabolov? Glasbe, ki je preskakovala od Na lepi modri Donavi do Smoke on the Water? Odgovor je odletel v zrak. In priletel nazaj na vrvico kot vprašanje. V krog enigmatičnosti. In odgovor na vprašanje: zakaj bi pripovedoval zgodbe z besedami, če jih znaš povedati z diaboli? Je skrit nekje proti arkadam mitskega gradu na trgu, ki je bil tokrat res pojem nove svobode.
Ti ljudje so res znali pisati komade
Pričakovali smo, ne toliko vedeli, ker vedeti nismo mogli, smo pa pričakovali. Da bo večer, ki bo presegel nostalgijo. Da bo staro več kot le srečalo novo. Da bodo spomini postajali novi spomini. Nismo pa mogli vedeti. Da bo tako. Da bomo dvakrat slišali Sve ove godine. Da bo Žute dunje, to žalost od žalosti, ki te sili na jok, kozarce v steno, pesem v grob, zapel Zoran Predin. Da bo Halid Bešlić, ja, Halid Bešlić, legenda legend, ki bo letos dočakal sedemdeset, prišel gor na oder, požel epske ovacije, se nato ovil v gromki sevdah in pokazal, od kod in zakaj Indexi. Da bo Dado Topić, 73 let jih ima, pognal koncert. Da bo Vlado Kalember povedal še boljši štos od Predina: »Jaz sem Vlado Kalember in sem pevec vaše mladosti, danes pa pojem pesmi moje mladosti.« Nismo mogli vedeti, niti blizu, kako perfektno uigran bo celotni band, ki ne le neguje, temveč zaganja, resetira dediščino Indexov, tega prabanda, po katerem je Sarajevo lahko (p)ostalo, kar je. Inštitucija pop šole. Če kje, so tam in ti ljudje vedeli, kako se napiše res dober komad.
Skoraj takoj je nekje oživel Davorin Popović. Dvaindvajset let je že, kar je odšel, nikdar pa nas zares zapustil. Ne more. Premočno je to. Ni in najbrž ne bo prav veliko izvajalcev iz tistih časov in tega območja, ki bodo v prvoligaških kasnejših sopotnikih našli toliko vneme. Da bodo taka imena prišla in zapela komad, mogoče dva. In čao. Nikdar tudi ni bilo bolj primernega imena. Indexi in prijatelji. Od uvodne Plime z izjemno prodornim vokalistom Nerminom Puškarjem in kasnejšega nagovora Zorana Predina, ki je bil povezovalec programa z dovolj treme, da je govoril še počasneje kot običajno ali, z njegovimi besedami, tako počasi, da če bi bil filmski igralec, bi lahko podnapise dodajali kar sproti.
Jutro bo spremenilo vse
Na Festivalu Lent smo čez leta gostili in negovali tradicijo regijskih izvajalcev, ki so pustili pečat. Tudi Bijelo dugme. Pa Parni valjak. Pa, jasno, Đorđeta Balaševića, ki je bil tako ali tako naš. Gostovanje Indexov in prijateljev pa je po svoje premislilo, predrugačilo, premestilo dojemanje glasbe »naše in vaše« mladosti. Fadil Redžić (bas), Boris Varajić (solo kitara), Peco Petej (bobni), Neno Jurin (klaviature) in Sinan Alimanović (klaviature) so nastavljali, predli, gnetli šestdesetletno podlago, na katero so pevci nato dodajali odtenke.
Niso se želeli neposredno približevati, kaj šele kosati z originalom. Ne, ni bila v tem poanta. Pač pa v druženju in doživljanju. Ker ti komadi? Jutro će promijeniti sve, ki še vedno zveni tako boleče, pa hkrati polno prihodnosti. Upanje, izžareto v Da sam ja netko. In vse te Popovićeve harmonije, ki bodo ostale. Bodo, brez dvoma. Zdaj so telefone vzeli ven eni, zdaj drugi. Vsak je nekaj našel zase. »Čuj, glej, kak mi grejo zaj dlake pokonci!« se je zaslišalo iz ozadja, ko je zadonela nezgrešljiva melodija za Bacila je sve niz rijeku. Vokalisti so si podajali mikrofon kot štafeto ponosa in sreče. Boris Novković, Branko Đurić-Đuro, Željka Katavić Pilj ...
In spisek je bil še tako dolg, da ni čudno, kako se je z odra zaslišalo: »Velika čast nam je, da igramo te pesmi za te ljudi. Hvala!« Starejši so podoživeli, mladi pa spoznali dediščino banda, ki ima komade, ob katerih se skače (Sve ove godine), joče (Bacila je sve niz rijeku) in upa (Balada).
Po takem koncertu? Na tak ponedeljek? Je Festival Lent 2023 vse, kar je lahko. Po želji. Ker, saj zdaj veste, Jutro će promijeniti sve!
Torkovi »hiti«
• Tradicija vseh tradicij! Takšna tradicija, da presega še naš festival. 35. Folkart! Štart s povorko od Glavnega trga do Glavnega odra ob 20.00, nato velika otvoritev!
• Dve legendi na odru dveh imen. Prvi? Tomaž Domicelj! Drugi? Janez Bončina! O, to pa bo! Jurčkov – Večerov oder od 20.00 dalje.
• Opomnik, le in zgolj opomnik. Za tiste, ki ste pravočasno nabavili vstopnice za Tadeja Toša za Minoriti – Oder Nove KBM. Štart ob 21.00!
• Če odmislimo vremensko napoved ... Ne, zakaj bi? Najbrž se bo kar kadilo, ko se bo ob 22.00 na Trgu svobode v sklopu Ane Desetnice zgodil – Orakelj!
Ne še it', samo še to. Brez skrbi, vemo, kakšna napoved je za danes, vemo pa tudi, da vedno povemo, ko vse izvemo, kako in kaj. Spremljajte naše kanale glede vseh aktualnih informacij.
Piše. Jaša Lorenčič