Bil je torek. Bil je močen torek. Ampak bil je tudi deževen torek. Po dežju pa posije sonce. Vemo. Ampak na Festivalu Lent sonce po dežju posije malenkost drugače. Ne sije, marveč z(a)grabi. Ko se nekaj kakor »vse noter spravi«. Trgi, ulice, odri, prizorišča. Špricalo je od dogodkov. In vas! Kakšen obisk. Koliko vrveža. Kakšen preplet. Ulice, trgi, odri, kotički, trate, parki, zelenice, zaodrja, pododrja. Vse.
Sreda, ko smo se kot Kreslinova reka prepuščali prizoriščem. Črpali, odklepali, ploskali, prepevali. Sreda, ko je bil Festival Lent tako živahno lentovski. Sreda, ki ni bila sreda, ker saj na tej točki so to le še imena. Ni sreda, ampak dan, ko se je vse na polno in zares odprlo. Polni, kot bi rekli, šus.
Ključ do narisanih pesmi
»Ja, koooooliko vas pa je! A mi lahko pomahate?« Ko pade to vprašanje v Vetrinjskem dvoru na otroškem programu, se takoj zgodi. Mahaaaamoooo! Brez kakršnega koli oklevanja. Vsi. Ni ga otroka, ki ga ne bi pritegnilo vse, kar se je dogajalo na predstavi Pesmice s podstrešja. Kakšna učna ura iz zgodovine slovenske glasbe! Koliko hitov, rožic in tega. Kar ni težko, ko so vse pesmi že – narisane. »Narisane ali napisane?« je vprašanje, ki je padlo večkrat.
U, kakšen obrat. Čakali smo na TinkoViolinko. Videli ključ do dedkove skrinje, v kateri so vse krasne pesmi. »Časa pa imamo samo do polnoči!« smo slišali z odra, kjer so igro uprizarjali Miša Gerič Špacapan, Martin Gerbec, Ana Raščan in, ja, Dejan Krajnc. On, ja. Najbrž ni boljšega načina, kot spraševati, kdo neki je spustil »ta na na«, ta večni Beethovnov podpis. Sploh ko res pride Tinka Violinka na oder. Pa Muzikalčka Martina. In Madam Note. Ter, ja, najvišja frizura slovenske scene, prva pričeska pop scene, Dejan Dogaja. In vse, kar smo požvižgavali in mrmrali, se je odprlo s ključem, ki pa ni bil navaden ključ, temveč ključ do srca. V njem pa najlepše pesmi, ki so že ... Pa veste kaj: narisane in napisane! Ja, kar oboje. Na otroškem Lentu so najlepše pesmi tudi narisane. Zato pa je tako polno. Vsega. Vrveža, zvedavosti, naukov.
70-kilogramski protinevihtni boben
Tum. Dum. Tum. Dum. Skok. Skoook. Skooook. Nekako tako je šlo. Kako pa naj opišemo? Kako? Hm! Pa so tukaj že drugič. Možje iz Burundija. Ti so odprli večerni, njih sedem, Folkart na Glavnem trgu. Čeprav 35. Folkart smo tako ali tako odprli že v torek. Potem pa samo gre. Naprej. Nezaustavljivo naprej. Pa v parku, pa po drugih krajih, pa na trgu. Pa dopoldan, pa popoldan, pa zvečer.
Folkart je pravzaprav res lahko kjerkoli in kadarkoli. In ko vidiš take može? Vedno hitreje, vedno glasneje. Nastopajoči iz skupine Les Tambours Du Burundi Ikiyago Legacy so pokazali, zakaj imajo v svojih krajih pregovor »ne kliči strele nad tvoje sovražnike, saj lahko udari tudi tvoje prijatelje«. Ampak ne, če imaš 70-kilogramski boben. Potem nima strela pač nobenih možnosti. »Znaš ti tak' nosit sode nad glavo, pa še tolčt' po njih?« je bilo kar logično vprašanje. Ne, niti blizu, kaj šele, da bi potem tako skakal v zrak, da bi lahko resno konkuriral za olimpijske igre. »Hey, Burundi, you did it!« sta se kar sama sebe ob izhodu iz kroga radovednega občinstva potrepljala dva člana skupine, ki se je sicer pripeljala iz Bruslja.
Folkart je tak preplet in takšna avantura, da so takoj za sedmimi Burundijci že svoj šov imeli štirje Indonezijci. Mistični, džunglski, vzhodnjaški. In – bosonogi! Tako daleč, pa spet tako blizu. Skupina Tegal Art House Fundation z otoka Java je minimalistično pokazala, razkrila, razkačila svojo dediščino tako maksimalno, da se je krog na Glavnem trgu samo še večal. In dobil (še) nekoliko bolj poznano dozo, ko je nastopila številna bolgarska zasedba Professional Folk Dance Ensemble Trakia iz Plovdiva. Nasmeški do neba!
Vaše zdravje, vaš špricer
Mahali smo. Ne šeeee. Neeeee! Čakaj, jingle, napoved. Sploh izpod šotora s tehniki. Simon, ne šeee. Nisi šeeeee! On pa kar. Na glavo. Štrbunk. Gremoooo! Ker Simon Avsec tak pač je. Pa njegovi trije legendarno in ikonično okravateni kompanjoni Boštjan Požar (kitara), Peter Žnidaršič (bas) in Marko Doles (bobni) tudi. Za pivško skupino, ki je lani novembra praznoval tridesetletnico, je skoraj greh, da so na Festivalu Lent poprej nastopili le trikrat (v letih 1996, 2001, 2011). Ali pa primerno. V vsakem desetletju torej po enkrat.
Zato pa se je nazdravilo. Kot se spodobi. Za ta rock milje, ki ga anepupedanci tako raztegujejo in vozijo gore dole po naših etno krajih. »Ana Pupedan bo cel večer pila na vaše zdravje – vaš špricer!« Saj si lahko mislite, kako je potem šlo naprej na Jurčkovem – Večerovemodru. Čeprav se je topel popoldan umikal malo bolj hladnemu večeru, ni bilo nič manj vroče. Ali štosno. Pa saj Ana Pupedan itak lahko vedno počne karkoli. Vrti vročo linijo 0190 – 422 – 422 v Ruf An. Že doooolgo. Njihova džunglska Afrika bi se gladko lahko prijavila tudi za Folkart. In, če vas zanima, Vsaka rwža jma trn še vedno deluje kot najbolj naivno preočitna priredba.
Itak pa je Avsec tako ubrisan, da skupina kriči kot Freddie Mercury »Barcelonaaaa!« ali pa se gre kar trkam na nebeška vrata z Knockin' on Heaven'sDoor. To so prvi vokal, prva kitara, prvi bas in prvi boben presihajočih jezer, potokov, ribnikov, mlak. »Poslušte ta 'sustain', pa kako to dela!« so hvalili kar drug drugega. Ne, ker jih nihče drug ne bi. Ampak ker (se) lahko. In ker so taki koncerti preprosto fajn. Sredi mesta, sredi trga, sredi tedna. Kako je pa fajn, ko je fajn!
Samo ob aplavzih!
Zgodilo se je prvič letos. In, ugibamo, morda niti ne zadnjič. Ampak zgodilo se je. In prav, da se je. Psssst! »Noter spuščamo samo ob aplavzih!« je bilo navodilo za nas, popotnike in/ali zamudnike. In prav je tako. In smiselno. Ker aplavzi? O, kaj jih je bilo. Po vsakem komadu. Saj zato pa je bilo razprodano. Pa je Severa Gjurin že v nedeljo preživela večji del skoraj triurnega nastopa ob bratu Galu. Nič zato. Ob prvoligaški etno-rock postavi Žige Goloba (kontrabas), Dejana Lapanje (kitara), Uroša Rakovca (kitara) in Blaža Celarca (bobni in tolkala) je bilo jasno, zakaj je prišla še v drugo na letošnji Festival Lent.
Ko pride Severa Gjurin, odide vsa težkost dneva. Njen Orion, ki ga je recimo prvi dan za konec na Glavnem odru pripravil tudi Klemen Slakonja, je dejanski premik tisoč let naprej. Ko naju več ne bo. Bo pa pesem. Bodo sonce, zemlja, voda, zrak. Upamo, da bo. Mora biti. Tako intimno, pa malo jazz, pa malo kantavtorsko, pa nežno, kakor Severi Gjurin tudi pritiče. Njen renome jo po svoje presega, presega pa tudi sama sebe.
Kako zmore utišati mikrofon, duše, nemir. Ampak ne šepeta, ne umolkne, spusti se nekam tja, kamor smo mislili, da ne moremo, potopimo se, potem pa nemudoma zasveti kot najbolj svetla luč, spet se zadiha. Severa Gjurin je nasmeh nekega dneva, če si sposodimo pri Tomažu Pengovu. Pregled kariere, v kateri so mojstrovine tipa Kadar sva sma, Kakor da se nič ni zgodilo in tako naprej. »Na pol sedim in spet mižim, misli v galopu ...« je denimo verz iz Brez sramu in brez strahu, ki točno ponazarja, kakšen koncert je to bil. Ko hodiš kot pesek med ljudmi, ki morajo upati.
Skoraj abraham!
Vlado. Vladek. Lentar. Devetinštiridesetič. Še en in bo abrahamovec. Vlado Kreslin je že skoraj nuja. Naš kompas. Naša dediščina. Naša repriza. Lani je nastopil na istem odru. S podobnim repertoarjem. Za okrogli Lent z jubilejno jubilejnim koncertom. In tudi lani prav tako na šesti festivalski dan.
Kreslin je tako sinonim kot metafora našega festivala. Ostaja in postaja vse, kar je že bil, je in še kar bo. Še kar, še kar. Ko pride gor na oder, prinese s seboj spomenike. Ker te njegove pesmi? To ni le izbrana pesmarica. Ne, ne. To so spomeniki. Začne a capella s San se šetau. Takoj krene v Vse naše pravljice. Nadaljuje s Cesto. Prelevi to v Ena pesem. Poveže Nekega jutra, ko se zdani s Tvoje jutro. Zares je trubadur, sploh na našem festivalu tak rečni lik. Toliko vode, toliko rek, toliko bregov, toliko mostov.
In kar je bil lani šok z Nino Gvardjančič, ki jo je spoznal le par mesecev prej na II. gimnaziji, je zdaj že utečen tandem. Ko zapoje to dekle, so Kreslinovi komadi tisto, kar sam pravi, da so. Vse se da. Izbor pa takšen, da kdaj kaj načrtovanega tudi preskoči, vedoč, da karkoli bi preskočil, bo pogrešano, nikdar pa mu to ne bo očitano. Ker ima tako eklektičen nabor. Od Dan neskončnih sanj, z letnico 1980 in zmago na Slovenski popevki, pa do Skači Marko, ki jo je chuckberryjevsko zlasal v letošnjem letu. Kreslinu gre še vedno res dobro. In ko gre njemu, vemo, da gre tudi Lentu. Spomnimo se, kje smo začeli. Skupaj. Ker ... Še je čas.
Čuj, kaj je pravi?
Konj je že stal. In dolgo je stal. Velik konj. Ampak ni niti toliko stal, kolikor je bil tja, na Trg svobode, v pestrem sredinem večeru, ob deseti uri zvečer, postavljen. Poslušali smo, kaj vse konj je. Zakaj je. Od kod je. Ni le iz Francije. Ni le za Ano Desetnico. Ampak ko je tam tako bolščal, je bilo, kakor da smo mi zdaj v Homerjevem epu. Bemtiš, da res. Nekaj tako antičnega je bilo v tej črnini, v tem trebuhu. Kdo, za vraga, bo zdaj skočil ven? Spet Ahajci?
Ne. Nihče ni skočil. Vsaj ne ven. Bilo je obratno. Kakor da bi mi želeli skočiti vanj. Ker ... Ko se je konj, ki sta ga premikala dva izklesana mladeniča za njegovimi nogami, tretji ob ter četrti na njegovem trupu, začel premikati, nismo mogli verjeti. Čisto res. Veste, koliko od številnih nabranih je vprašalo isto vprašanje? »Čuj, kaj je pravi!?« Kakšna mojstrovina, kako fascinantno! Še mežikal je. »Pa še uhe premika, glej, pa saj to ne moreš verjet!« In tisto sopihanje. Kljuse se je utrujalo naglo in očitno. Dokler ni zagledalo nje. Plesalke. Njenega brhkega telesa in njenih ubranih kretenj. Čarobnost! Šla sta. Skupaj. Malo naprej, malo nazaj.
Kar je naredila ona, je ponovil on. Ona majhna, brhka, on velik, krepak. Pa je šlo. Sfingasti balet posebne sorte. Ko je padlo jabolko po tleh, ga je ujela. Bil je njen. Ampak ne takoj. Ne ukroti se konja kar tako. Postajala sta preplet, obstajala vse bolj kot tandem. Neločljiva, četudi negotova. Drug drugemu sta vse bolj zaupala. Počasi, postopno, previdno. Takšna tišina je zavladala na trgu, da smo slišali Kreslina in tisto črno kitaro iz Glavnega odra. Konj se pa ni pustil motiti, zanimala ga je le ona. In on njo. In potem sta ... Ha, vsega pa ne razkrijemo, ker take stvari pač ve samo – AnaDesetnica!
Šilt!
Do čisto, čisto, čiiiisto polnega je manjkalo čiiiiisto malo. Ampak bili smo skoraj paf. Koliko. Vas. Je. Prispelo. Kakšna publika! JazzLent je že v polnem švungu. O, ja. Manu Katche je bil prva šilt kapa večera. Imel je v skupini The Scope še dve šilt kapi ob sebi – Patrick Manouguian (kitara) in JimHenderson (klaviature) – in enega, Jérômea Regarda (bas), ki ni imel šilt kape. Pa saj ne gre za šilt kape. Sploh ne.
Šlo je za melos. Za občutek. Za preplet. Za vajb. Nikoli zares jazz, nikoli zares žanrska fuzija. Katche je bil zdaj povsem v ospredju, njegov bobnarski solo prefinjeno razgaljen, pa spet povsem v ozadju, ko je bil večer vse od funka, r&b-ja, skoraj popa. Ta človek, ki je stal nedavno za Petrom Gabrielom na turneji, snemal albume s Stingom, je naredil takšen sing-a-long, da si bodo zlasti moški še dolgo zapomnili, kaj so morali mrmrati. Saj smo videli že nekaj takih delitev po spolu, punce to, fantje to, ampak to je bil pa reeees izziv. Ta-tu-dam-dim-dom. Ni čudno, da se je after potem tako zapolnil. Na sredo. Je res bila sreda? Ja, je bila. Kaj bo šele prinesel mali petek?
Četrtkovi »zicerji«
• Ne, ne, nikakor tujega nočemo in svojega ne damo. Sploh ne. StandUpLent se prelevi v neko svojevrstno vragolijo, ko gosti večere, kot bo ta, ko bosta nastopili Jessica Fostekew in Sose Johnson.
• Pišeeee seee letooo! Ena in edina tradicija, ki jo je Lent ne le posvojil, ampak usvojil. In danes? Kar trojna doza! Rimozlagalec Leopold I in Drügi. Pa rimozlagalci Tekochee Kru. In potem še ona: Alyona Alyona.
• Duh enega in edinega Fela Kutija bo obudil njegov najmlajši sin Seun Kuti. Kakšna zgodba! Kakšna pot! Intenzivno bo! Minoriti – Oder Nove KBM ob 22.00!
Ne še it, samo še to. Finalni after – after vseh afterjev – za soboto je že razprodan (namig: nanj pridete tudi z vstopnico za Dobet Gnahoré). Glede na naval sinoči? Vam ostaneta še današnji in petkov after. Tooooplo priporočamo, da vstopnice kupite raje čim prej.
Piše. Jaša Lorenčič