Overdoza! To (si) naredimo zadnji dan. Overdoza! Po domače: da prek teče. Zadnji lentovski dan ima tako ali tako celo vrsto tradicij. Tista zadnja, after na glavo, je tako ali tako ponarodela. Pa pričakovano najbolj ognjen špil na KMŠ odru. Pa slavnostni zaključek Folkarta. Pa skupinsko slikanje. Cel kup zahval in pozornosti. Na toooliko odrih. Za slovo od devetih dni. Za začetek poletja. Za tradicijo in prihodnost. Za Festival Lent.
Mi smo za finiš obiskali devet odrov. In to so utrinki, ki smo jih ujeli. Z željo, da bi kje še ostali dlje. Dokler nismo ostali. Skupaj. Na afterju. Za slovo od festivala, za dobrodošlico poletju. Za še en premislek o tem, kako bo, ko spet bo. In bo. Če kaj, vemo to. Bo. Ker: bomo.
Ne, ne – nič ni narobe z vami, joj!
Pa tako smo si želeli. Da bi jo videli od blizu. Oziroma v dvorani. Pa smo čakali. Z razlogom. Pianistka Lara Oprešnik si je, kot pritiče ciklusu Salona glasbenih umetnikov, vzela v dvorani Union tak zalet, tako se je oprijela Schumannove Fuge v d-molu, op. 72, da smo varnostnik, snemalec, obiskovalec in vaš dnevničar ušesa skoraj že naslonili na vrata. In že na oni strani použili dodelano intepretacijo – kako je šele moralo biti kvalitetno na oni strani vrat?
Ampak tempo zadnjega dne je pač tako silovit, prav izbruh kreativnega nemira, ki se ga poteši že za naslednjim ovinkom. Ker Pozor! Muzika na cesti! in nastop ANIИA. Uh! In spet je bil Tomaž Gajšt tisti, ki je vskočil, dobri stari Lentar, letnik 1985, ki ima brez letošnjih nastopov že 22 lentovskih nastopov, pa smo prepričani, da jih še kar nekaj manjka. Ko je vskočil. Ker lahko. »Končno vem, kaj je šlo narobe,« je prevod Anine Trobec in njenega za Grajski trg ustvarjenega vokala. To je poseg v prostor, ko se vse zdi nekako ... Premaknjeno.
Zadušena Gajštova trobenta in zlasti zasanjani klavir Josepha Wheba je pokazal, kaj se zgodi, ko se taki duši srečata v Londonu, živita in ustvarjata celo v Indiji, da lahko potem po tako viskoznih skladbah rečeta: »ne, ne, nič ni narobe, ste absolutno izjemno občinstvo!« Občinstvo, ki postane. Ta DNK, ki smo ga negovali 31 let. In očitno zelo uspešno.
Prva ni bila Eva, prva je bila Lili
Nihče ni pričakoval, kaj točno bo sledilo. Bila je ... Intervencija. Shoegaze intervencija. Žanr, ki reže duše še bolj kot ušesa. »Lep dober večer še na zadnji dan Lenta!« je začel Vladimir Šega – Šegec, producent odra. Nekako se tudi pri njem ni moglo vedeti, kaj točno bo sestavil za (pred)zadnji nagovor na zadnji dan.
Okej, priznamo, tedaj zadnji dan še ni deloval kot zadnji dan. Bil je skoraj nedeljski, malenkost tudi zavoljo vremena, ki pa je bilo v napovedi mnogo slabše kot v praksi, ko je le malo »(š)pikalo«, mini naliv pa je bil le po polnoči. Ampak do tedaj je bilo še daaaaleč. Zato je Šegec imel še čas. »Ta naslednji band potrebuje malenkost daljšo razlago. Stvarnik si je izmislil dva osebka: enega z lulčkom in enega z luknjico, ki bosta popolnoma enakopravna. Ampak na žalost nista bila enakopravna, že zato ne, ker je tudi ona želela biti kdaj zgoraj, zato so dekle izgnali, stvarnik pa si je umislil Evo. Ki ni naša prva ženska – ne, prva je bila Lilith Cage!«
Takšnemu bandu bi nemara bolj(e) sledil huronski začetek. Ampak Lilith Cage ni tak tip zasedbe. Počasi se je nastavljala kitara. Za občutek, za globino, za njo. In ko je Lili Žigo objela mikrofon, je koncert, trg, trenutek, nas, življenje odneslo. In poneslo. Lilith Cage je brezkompromisno oddelal koncert, po katerem so se madžarski zabavljači Firkin zdeli res kot zaključni karneval norosti, poskakovanja in zabave. Priredba Johnny Comes Marching Home ali pa njihova Last Song sta žejno pokazali, zakaj so take domače zvezde na Madžarskem in zakaj so tako priljubljeni festivalski gostje. Že zaradi res iskrene dobre volje. Idealno za zadnji dan.
Že Avsenik je vedel! Pa Jurčič tudi!
Samo za to priložnost jo je zložil – pesem. »In če v petek pri vas je povorka, vemo, da gotovi bomo do torka. Da ne bo pomote, do vašega mesta iz Brežic ne vozi najlepša cesta.« To je le delček presežka iz posebne priložnosti. In to je pa reees bila posebna priložnost. Tako za Roberta Petana kot za Lent in za občinstvo. Petan je tak ljudski fenomen, da se je podpisal kar pod dve razprodani predstavi na letošnjem festivalu. Prvič s Perico Jerkovićem na StandUpLent v nedeljo, drugič pa s hudičevo zasedbo v Sodnem stolpu. Petan je bil tako razpoložen, da je imel približno sedemminutni nagovor.
»Moj foter, ko je bil mali, je želel biti pilot, mama pa je želela postati stevardesa. Blizu imamo Cerklje ob Krki in letališče in če bi onadva postala to, je velika možnost, da bi se spoznala. K sreči, sicer ne bi vi danes poslušali mene, sta odšla oba v drugo poklicno pot, še bolj nerazdružljivo. Foter je postal muzikant, mama pa kelnarca. Zato sva z bratom celo otroštvo preživela na odru, mama je delala, foter je špilal, maškare, rojstni dnevi, poroke, ni da ni. Ampak za začetek so nam raje dali igračke, pa tamburin, ki se pa že malo preveč sliši. Foter je rekel, da ima vse inštrumente, nič ne bo treba nabavit. Jaz sem se odločil za kitaro, brat pa za – citre. Haha. Ne vem, če veste, to je res drag inštrument, ampak okej, zdaj igra super citre. On je pisal pesmi o tem življenju in zato je nalednji komad Lepo je biti muzikant.« In je šla skozi živahna pesem s smelim sporočilom: »Ja, ja, že Avsenik je vedu / da muskontarji so vredu / ljudje, ja ja.«
Petan je taka pojava, tak rimar, tak pesnik in tak muzikant, da je eden redkih, ki lahko zvozi koncert s takimi – roza lakastimi čevlji. Nismo videli vseh parov obuval tega festivala, ampak če bi izbirali, bi Petan najbrž kar gladko zmagal. Njegov nastop je pol koncert pol dogodek, pri čemer pa so nagovori enakopravno zabavni samim besedilom. V beli obleki in ob tako številčni zasedbi za sabo je svojo dobrodušnost zlahka prenesel na zbrano občinstvo. Na koncertu, ki je dišal po tem, da utegne kmalu Petan preskočiti nekega dne na še kak večji oder. Ja, tudi zato, ker ima denimo »dva naslednja komada o nečistovanju, mater, še sam ne vem, zakaj; prvi govori o tem, kako bi bilo, če bi imel same ljubice, drugi pa o tem, kako je varanje doživljal – Josip Jurčič.« O, ja. Nauk: če imaš eno samo ljubico je – kot da bi imel en sam akord. Če najdeš pravo, imaš pa za celo oktavo!
Borštnikov voziček in Prešernova proteza
Ampak tempo, tempo, tempo. Iz zavetja Sodnega stolpa smo se popeljali po lentovski promenadi v izgradnji in si risali spomine, kako je bilo, ko je bilo, ko smo bili. Mi. Lent. Tam. Kjer bi spet radi bili. O, ja. Ampak tradicijo negujemo že iz spoštovanja. In zato je bil zaključek 35. Folkarta tako slavnostno odet, zapet, razodet. »Čuj, pa ti veš, da je popoldan ovi skočo s tal gor pa z nogo gor na boben vdaro? Oni boben ja, ko ga tip na glavi nosi!« si slišal nauk o še enem zamujenem spektaklu. Tak Lent je. Pomežikneš in – hop, je že morda nek nepozabni trenutek. Ja, Burundi je znova navdušil, pa saj so vsi – koliko je mladosti, ognja, isker, želja, kulture, pisanosti, šeg, navad. Indonezija, Bolgarija, Češka, Srbijain – Slovenija. »Kako ste?« je bilo vprašanje za občinstvo, krepki aplavzi pa so bili odgovor.
Ker tak večer je to bil. Večer vprašanj in odgovorov, kar je bilo ponazorjeno tudi v Kriplovem zagovoru na StandUpLentu. Sodelovanje igralca Simona Šerbinka in režiserja Matjaža Latina je v Kriplovem zagovoru prineslo družbeno kritiko, samironijo in obratni zorni kot na način, da je Šerbinek svojo izkušnjo invalidnosti prelevil v nauk. Ampak tako, da smo se ob tem tudi krepko nasmejali. »Se vam ne zdi, da vam kdaj pogledajo skozi prste, ker ste invalid?« je Šerbinek zastavljal vprašanja in si v dualni vlogi kar sam odgovarjal nanja. »Ja, seveda, ker si bom mogoče zaslužil Borštnikov voziček ali pa Prešernovo protezo.« Razkril je, zakaj je tudi Kriplov zagovor podnaslovljen kot »komedija«. »Ker vsi rečejo, aha, predstavo imate, pa bo to komedija? Bi vi prišli, če ne bi bila?« Uh!
Ne plamen, išče se iskra!
Pa smo šli naprej. Seveda. Lentovski tempo je neizprosen! Firbčen, pustolovski, nenasiten. In Festival Lent je tudi mojster prilagoditve. O, ja. Orakelj bi moral zagoreti že v torek. Pa ni. Ker je ves dan nepretrgoma lilo. Zvečer ni, pa vseeno. Orakelj potrebuje bolj pusto vreme. Orakelj potrebuje Lent. In Lent potrebuje Orakelj.
Bilo je ob desetih zvečer. Bilo je na Trgu svobode. Bilo je, kakor še ni bilo. Festival uličnega gledališča Ana Desetnica na Lentu je dočakal tudi zadnji festivalski dan. Za Orakelj je bilo, ja, uh, oh, ah, vredno počakati. Z opozorilom, da popazite na otroke. Pa ne, ker bi Orakelj tako ognjeno vskočil. Ne, prišel je pritajeno. In poln vprašanj. »Bistvo ni v odgovoru, ampak v vprašanju, ki ga je treba znati prav postaviti. In pomembno je znati poslušati – bitje srca, ritem plesa. V tem je harmonija. In vse je tesno povezano. Ali ju slišite?«
V svetu, kjer vsi iščejo plamen in ogenj, pa nihče nima iskre. Išče se odgovore, ampak – ali imate vprašanja? Uf! Če to niso temeljna, skoraj ontološka vprašanja, kaj potem so? Iskre. Če kaj, so iskre. Ura je bila ob desetih zvečer in trojica igralcev je začela prižigati rekvizite. Počasi, v zamaknjenih gibih. Nič na silo, nič na moč. Z občutkom, ki se je nekako izvil iz primeža prehitrega tempa prehitrega sveta. Orakelj je deloval kot prastari običaj. Kot stik z nečim večjim od nas. Preteklost, ki je tudi sedanjost in bo, upamo, tudi prihodnost. Ob dozirani glasbi je trojica ponujala vse več ognja, ampak nikdar preveč. To ni šov, to je stik. Vonj po petroleju na zadimljenem trgu. Stojala, obroči, vse je slej ko prej zagorelo. Za veličastne trenutke. Za nauk, da ni Lenta brez ognja in ni ognja brez Lenta.
Jana, vse najboljše!
In če smo že bili pri ognju … Kako ognjen pa je bil nastop soul ekipe Batista Cadillac?Zasedba, ki niza popevke na Valu 202, je pokazala, kaj pokazala, potrdila premiso, po kateri si KMŠ Oder največji »špil« pusti za zadnji večer. Tradicija, vredna tudi te lokacije, mogoče še posebej te. Mi smo bili skoraj paf! Kakšna energija, koliko mladosti, kako neponovljiv občutek izmuzljive mladosti. Koncert, poln prepotenih in željnih teles. In takšni »maherji« na odru, pri katerih so še priredbe tako pregrešno avtorske, da se je koncert narisal kot prehod, ne le uvod v dolgo, vroče, krasno poletje.
»Z veseljem se vračamo v Maribor, sploh danes, ko je sobota in lahko ta komad poslušamo kar do jutra!« je pevec Urban Lutman krenil v Stop, pesem s tistim udarnim »stop, stop, stop / zagrni zavese!« Bil je večer, ko se je eni punci nepričakovano zgodila velika čestitka. »Ena punca ima danes rojstni dan, Jana, ne? Dajte, pripeljite jo!« In je dobila soulovsko pobožan komad Toliko je potrebno še. Promenada na tistem koncu pri Terasi Mariboxa je delovala, kakor da smo na morju. In še več, delovala je, kakor da bomo kmalu spet nazaj. Spet mladi, spet ob Dravi. Zares izjemen koncert, vsaj košček, ki smo ga ujeli. Če sodimo po tem, ima Lent res lepo prihodnost in več kot dovolj potenciala.
»Jaz še boljše nisem slišala«
In potem je tukaj še veliki finale. Minoriti – Oder Nove KBM. Tam, kjer zdaj že leta, pa tudi že prej smo to počeli leta, le da v čiiiisto drugačnih infrastrukturnih pogojih, zaključimo Festival Lent. Najprej smo za finiš na JazzLentu dobili energijsko, usnjeno, pričeskastoDobet Gnahore. Zamenjala je, vskočila je po odpovedi težko pričakovanih Delvon Lamarr Organ Trio. Kar ni lahka pozicija. In morda bi pričakovali še kakšnega lentovca več. Ampak kdor je prišel? Uuu!
Dobet Gnahore je pokazala, kaj se lahko porodi iz afriške tradicije in kako lahko Slonokoščena obala pomežika, kaj pa vemo, Grace Jones? Pojava je. Prezenca. Še band ji je komaj sledil. So ji pa zato poslušalci. O, ja. »Moram videti, kako Slovenija pleše! Dajmo!« In se je podala naprej in začela vrteti z – Rokom Vilčnikom. Kar tako. Na lepe oči. In lepe boke. In lep večer. »Ni bilo to danes genialno? Jaz boljše pevke še nisem videla!« je povzela starejša obiskovalka. Izjava, ki smo si jo Lentarji pošiljali kar med sabo. Dobet Gnahore je prišla kot zamenjava in odšla kot pevka, ki je z razlogom pustila kakšno minutko dlje čakati, da se je zgodil naval. Na After party: Dirty Strings. Začelo se je z AC/DC. In Guns N' Roses. In v tej maniri. Nepopustljivo kitarsko. Še Chop Suey smo slišali. Mhm.
In, ja, vmes je za hip začelo z nekaj težkimi kapljami deževati. Pa ni zdržalo dolgo. Vreme proti Festivalu Lent pač nima možnosti. Ne zdaj. Ne več. Ker bolj kot se Lent in Lentovci in Lentarji prilagajamo, bolj kljubujemo. In smo še tu.
In smo bili.
Enaintridesetič.
Do – daske!
Piše. Jaša Lorenčič