Ja, ja, ja. Vemo, vemo. Dež je = Lent je. Dobra stara enačba se je nekako vrnila. Kot da smo se po treh sušnih izvedbah nastavili nazaj na osnovne, tovarniške nastavitve. Lilo je, čez dan prav grdo. Da smo morali, žal, odpovedati pisano povorko za 35. Folkart. Ampak na Glavnem odru pa se nismo dali. Niti malo. Ni šans. Lent je vztrajnost. Drugače ne bi dočakali enaintridesete izvedbe. In takega krohota. Mi, ki, tako kot Toš, vnaprej javimo, kdaj bomo z dopusta. In kdaj bomo spet imeli cajt. In za Lent ga, hvala, imamo. Bil je mrk, mrakoten torek, ampak niti najmanj turoben. Ker, prosto po Benču, ta noč je moja.
Dobra stara šola. Z dvojnim vratom.
Pred točno tednom dni je imel veliki koncert. Najbrž največjega. Gala, posebno, jubilejno zagotovo. Njemu v čast je bila posvečena tradicionalna Poletna noč. Kongresni trg, številni gostje, orkester, retrospektiva. Ja, Tomaž Domicelj je dočakal neke vrste glasbeno kronanje. Za 75 let obstoja in 57 let kariere.
In potem je, teden dni kasneje, prišel k nam. Triindvajsetič. Prvič je bil tukaj že leta 1994. Na drugem festivalu. Nazadnje sta predlani s Primožem Grašičem zabavala na Jurčkovem odru pri Vodnem stolpu. Domicelj je okrog tako dolgo, da je eden redkih, ki se lahko pohvali z dejstvom, da je nastopil na Jurčkovem odru, še preden se je ta sploh tako imenoval!
In prišel je take volje, kakršnega smo do zdaj že ne le dodobra, ampak ponarodelo vajeni. Na deževni torek, ko ni lahko spraviti ljudi ven, kaj šele jih tam obdržati, je on – pritisnil na gas. On, kitara, vokal. In to je vse. Stara šola. Naj bo še tako stara in prepoznana in prepeta. Pa to ja še vedno prekleto dobro dela. Domicelj še vedno prekleto dobro ve, v čem je legendarno dober. Ni najboljši pevec, ni najboljši kitarist, je pa vse, kar je izkusil kot mladenič zlasti v tujini, vpil in nato iztisnil do zadnje domorodne kaplje. Igra, kaj hočete. In tudi na kitaro z dvojnim vratom, jasno. In potem so tukaj njegovi nagovori. Nikdar postarani!
Še za pogrebe kličejo!
»Kolegi me vabijo, da pridem igrat na kak rojstni dan, so pa kolegi, ki me vabijo, če bi prišel pet celo na kak pogreb,« je bil eden takih. »Na kak pogreb stare mame, pa se mi zdi, da ali niso do konca poslušali komada ali pa so ga in so kar malo žleht.« Slide kitara na pogrebu? Uh, kar črn ali pa žleht štos. Potem pa so tu pesmi, za katere sam ve, kakšen odziv lahko imajo. »Je en moj komad, ob katerem ljudje nežno popizdijo. Če pa spontano popizdijo, ga bom pa potem zaigral še enkrat!« Ni bil Srečen dan, ponarodeli optimizem, temveč je bila kmalu Jamajka. Pozna se, kako uigran je in v kakšni formi. Sploh, ko je ob sebi imel Sašo Olenjuka in so komadi dobili še bolj prepoznavne odtenke, za pesem Špricer Blues pa je povedal, bojda, da ga je napisal v – Lovrencu.
Po svoje je bilo tako vreme prav nalašč kot uročeno za te kalibre. Neprebojne karakterje. Staro šolo, stare face, ki pa nikdar ne popuščajo. Po Domicelju je na oder, ko se Jurčkov nekako kar spontano prelevi v Večerovega, stopil – Janez Bončina Benč. Črna kapa, nekako zavita, obrnjena nazaj. Ta tip se ni postaral nti za kitico. Ni šans. In potem četverica ob njem. Ne vemo sicer zares, ampak najbrž ga ni izvajalca, ki bi tolikokrat predstavil svojo skupino. Primož Grašič (kitara), Nejc Škofič (klaviature), Jan Gregorka (bas) in Žiga Kožar (bobni). Imena, ki smo jih slišali vsaj ducatkrat. In to z razlogom. Kako so pa predli, migali, zibali, tresli. Morda najbolj razgibani koncert doslej na Jurčkovem – Večerovem odru na deževni dan. Benč bo na Lentu svojega odrskega partnerja tega večera večno prekašal, ker je nastopil na prvem Lentu, 3. julija 1993 na odru pri Brut baru. In zdaj je prišel še devetnajstič zatem, prvič po štirih letih.
Na kolena!
Forma je tako zavidljiva, da so vsi spremljevalni glasbeniki rinili čim dlje, čim bolj močno, več, več, več. Seveda bi nas lahko bilo več, ampak kdor je ostal, ni želel domov. Ne, ko so tako kazali, kaj vse je dal Benč skozi. Srce, September in solo kariera.
Tako je občudoval svoje glasbenike, da se je zabrisal na kolena. Ne piše zaman v njegovem opisu, da združuje starejše in mlade glasbenike. Ko je tako nizal komade Ob šanku, Maja z Biseri in ob finišu še Ta noč je moja, je nizal in zibal zgodovino, ki se zdaj zdi skoraj vseprisotna in še bolj samoumevna. Pa ni. In ne bo. Ko v živo izveš, da je Domicelj napisal komad, ki je bil na B strani hita Gvendolina.
82!
Pa nam je odneslo. No, odplaknilo. Našo povorko. Bemomast! Pa tako smo se je veselili! Ampak karakter Festivala Lent se ne da kar tako. Nismo enaintridesetič tu kar tako. Ker ste tukaj vi. Tudi na take večere, ko ne veš, kdaj se bo spet monsunsko izlilo. Pa ste prišli. In lahko slišali, zakaj smo tukaj. Ker tako smo nastali. Iz Folkarta. Mi smo iz leta 1993. Oni pa nas prekašajo še za štiri izvedbe!
Ko smo uvodoma, tik pred začetkom otvoritve letošnjega Folkarta, zaslišali, da se je doslej zvrstilo že 82 držav? Uh. Republika Tuva, Kabardino-Balkarija, Burjatija, Baškortostan … le kdo bi vedel za vse te države? Pa Havaji, Filipini, Otočje Guam, Fiji, Swaziland, celotna Evropa od Grčije do Finske, Burundi, Kitajska in Kuba, od Argentine do Urugvaja, Mehike in Brazilije ter Peruja. Kostarika, Panama in Kolumbija, derviši iz Turčije in divji bojevniki iz Osetije. Pa Laponci iz arktičnega kroga in plesalci z vročih Cookovih otokov. Da o Maorih z Nove Zelandije sploh ne govorimo.
»Mi smo pripravljeni, da zatresemo z dobro voljo in ljubeznijo! Pa vi?« je bila popotnica. Najprej so dobrodošlico nastavili člani Akademske folklorne skupine Študent iz – Maribora. Potem pa kitajska tankočutna predstava z dežniki in tako naprej. V čast nedavno preminulega Bruna Ravnikarja, ki ga, kot smo slišali, skupnost ni in ne bo pozabila. Letos tako, da se mu bodo poklonile skupine iz Bolgarije, Burundija, Češke, Indonezije, Kitajske in Srbije. In ne pozabite, Folkart gre rad gori, doli, naokoli. In spet bo tradicionalno sklenil festival. Tam, kjer se je ponavadi sklenil. Na Glavnem odru!
Rit od kure
Ko tako lentovsko »driblaš« med prizorišči, se včasih ustrašiš. Da boš nekam prišel prepozno. Da boš zamudil vrhunec. Da boš slišal le še sklepni aplavz in videl priklon. Ampak ne, ko gre za Tadeja Toša. Kakšna forma! Ste vedeli, da je Toš prvič nastopil kot del predstave leta 1999 na odru Minoriti? No, na čisto drugačnih Minoritih? V predstavi Zadet kabaretJureta Ivanušiča.Skozi leta je nastopil na odru Rotovž, pa v Naskovem dvorcu, pa pri Zlatem levu, pa v Sodnem stolpu. In pred desetimi leti s prebojnim nastopom na Glavnem odru. Ja, leta 2013. In z lanskim premorom nato skoraj vsako leto.
Pa mu še kar ne zmanjka »štofa«. In ne spomnimo se, kdaj nazadnje ne bi bil njegov nastop ovenčan z napisom – razprodano. Toš je tak magnet, taka letvica, da so še Autsajderji za minulo soboto nagovarjali, da »ne bo spet Toš edini razprodan«. Pa je bil. In kako ne bi bil. Če pa, ko njegov nastop po eni uri postane tako oprijemljivo norčav.
Zgodba o tem, kako je vedno kosilo za vikend ob 12. uri, ker je ob 13. uri že »treba s palcami vun it v breg!« Pa je juha vrela ko pes. In potem, ko se opečeš z juho, začne žena delit kuro. »In tebi, ki si čisto na koncu, reče: ti boš pa rit od kure, ne? Kar rit pojej! Dokler nisi mel žene, nisi niti vedo, da imaš rad rit od kure! Nikoli nisi šel v gostilno, pa reko, jaz bi pa rit od kure. Ampak zdaj? Stran pa ne bomo metali. A v mene pa lahko?«
Liter pa pol kisa!
Krohot se je razlegel po Minoritih – Oder Nove KBM (mimogrede, Autsajder John je držal napoved iz tiskovke in bil v prvi vrsti). In kaj sledi še za konec nedeljskega kosila? Nekaj, kar najbrž res poznamo samo mi. »Pol pa, da bo mera polna, dobiš za konec še oni lavor od solate. Na, to maš, pa popij. Liter pa pol kisa. Mi smo ja edini, ko mislimo, da je solata lotosov cvet! Včasih je vse to pes pojedo, samo zaj še pesi niso, kaj so včasih bli. Zdaj so transpesi! Vete, ko sn jaz bil mali, pes ni mel bunde, pa vete, kake so ble takrat zime. Ampak vse to narediš. Zakaj? Samo zato, da bo, kaj?« In je publika sinhrono zakričala: mir!
Ja, mir. Ta mir, ki je na Lentu tako nemirno kreativen, šegav, dinamičen. Tudi na tak dan. Deževen dan. Ampak niti najmanj tih deževen dan. Kdor je bil, takega večera ne bo pozabil, o ne.
Sredini »zicerji«
• Skoraj za abrahama nastopov se je že nabralo. Lanski na isti lokaciji in istem odru – Trg Leona Štuklja in Glavni oder – je bil več kot le nostalgija. Ker to je Vlado Kreslin. Naš »dom«. Za Male bogove in Beltinško bando. Danes ob 21.30!
• Manu Katche!Direkt iz koncertiranja s Petrom Gabrielom! Skupaj s skupino The Scope bo odprl serijo klasik JazzLenta. 22.00!
• Ni vrag, da nam danes ne bi uspelo. Vreme gor ali dol, Konj mora stati in obstati. Enourni ulični spektakel na zadnji dan Ane Desetnice. Trg svobode. 22.00! No, ne čisto zadnji, ker Orakelj, ki bi moral biti včeraj, bo v soboto!
Ne še it', samo še to. Samo, da spomnimo vse tiste, ki ste se pravočasno spomnili: Severa Gjurin z zasedbo – Sodni stolp, 20.30, razprodano.
Piše. Jaša Lorenčič