Kako pa so se zafrkavali z ljubljanskim uvodom! Haha. Ja, zato je tako nesramno, neutrudno, neskončno lilo. Samo zato. Tako pač je, de. Če spustiš kakšno za uvod, tak, z glasom ljubljanskega župana, de. Na najdaljšem Festivalu Lent je doslej deževalo en sam piškav popoldan. Pa je Gojc, skoraj dva meseca nazaj, poskrbel, da je nehalo. Dubioza Kolektiv pa ... Kot da »si jih je sama prosila«. In na srečo izprosila. Ker to ...? Ker toooo? Ker toooooooo? Bolj je lilo, še boljše je bilo!
Premočeni smo bili do kože. S štirimi velikimi, nepozabnimi, epskimi ter nezgrešljivo, kakor so poudarili sami, bosanskimi poizkusi, kako »oterati kišu«. Da je potem lilo samo še bolj. Tako je lilo, da smo skoraj dobili nazaj, kar smo že dolga leta imeli. Plavajoči oder. Okej, ne na Dravi, ampak vsaj na Trgu Leona Štuklja. Ter koncert s publiko, ki ne samo, da »ni iz cukra«. Je najboljša. Je trpežna. Je epska. »Ljudje,« so kričali Dubioza Kolektiv, »pa vi ja niste normalni! Niste, majke mi!«
Morda pa je bilo še bolje, ker ...
Dubioza kolektiv je v svojih osemnajstih letih videla že marsikaj. Hej, še v Mariboru, na Festivalu Lent, na tem istem trgu, komaj dve leti tega. Takrat je šel okrog napihljivi flamingo in zvenele so Zarjavele trobente. In tudi takrat se je videlo, kako so naštudirali finte posebej za mariborski, za lentovski koncert. In to tako fejst, nenormalno, kultno, da šteje.
Takrat, ko ti nekdo da vedeti, da te vsaj skuša razumeti, več kot očitno pozabiš na vse. Ja, ker smo tik pred koncertom videli najdaljšo kačo od vrste. Pa ste potrpežljivo čakali in izšlo se je, da že drugega komada ni prav nihče zamudil. Smo bili že vsi noter. Pa saj, morda celo bolje, hehe, da smo zamudili okorno imitacijo glasu ljubljanskega župana, kako je napovedal in predstavil Dubiozo Kolektiv. »Dober večer na koncertu multikulturne zasedbe Dubioze Kolektiv!«
Migaš, ne da bi sploh vedel
Itak je bilo nemogoče zgrešiti, kje smo se našli. In kdo. Koooooliko vas je bilo v rumeno-črnih dresih avantgardnega dub-rock kolektiva, ki je prerasel Zenico, Bosno in regijo. Stari, mladi, ateji, mame, vnukeci, hčere. Vsi po spisku. Tam. Na trgu, ki se je še enkrat več izkazal. V trenutku, ko je Dubioza Kolektiv krenila v svoj repertoar. Je to res? Je to možno? Je to – tu? Skakanje, plesanje, objemanje. Takoj na ramena, zastavo v roke in mahanje. Dubioza Kolektiv je pač tak band. Sam po sebi pandemičen, ker sprožijo to nalezljivo migetanje, ko nikakor ne moreš ostati pri miru. Migaš. Ne da bi morda sploh vedel, da migaš.
Okej, saj malo je že pomagalo hladno, zlovešče vreme. Pa vseeno. Najbolj je pomagala nalezljiva dobra volja. In pa band. O, ta band. »Dolgo se nismo videli, ne? Lepo je spet biti z vami, Maribor. Ste dobro? Okej, zavijte na Pirate Bay in prenesite vso našo glasbo – zastonj! Roke gor!« je le delček tistega, kar so izkričali na odru in še enkrat več jasno pokazali, kakšen band so in kaj zagovarjajo. In česa ne.
Gospod Kilobajt
In tako je šla skozi prva ura. Hit na hit, bok na bok. Pa na preprost karton narisana puščica, ki nas je usmerjala in sporočala, kam naj damo roke, boke, sebe. In smo šli levo, pa desno, pa gor, seveda smo. Kot da se zadnje leto ni zgodilo, kot da je in bo spet vse, kakor je vedno bilo. Koncert, kakršen koncert mora biti.
No, vsaj za prvo uro, ko so predstavili tudi posebnega »gosta.« »Imamo specialnega gosta. Želeli smo Robija Megabajta, ampak ni prišel. Ampak smo prva firma, ki je zamenjala robota s človeško delovno silo. Dame in gospodje, samo za vas,« in so predstavili gospoda Kilobajta. Preprosta škatla na glavo in pesem Take My Job Away. Pa še karaoke smo se šli. Take, skupinske.
»Pripravili smo tudi specialni Dubioza Kolektiv analogni terapevtski šov,« so nam še pripravili prostovoljno psihoterapijo. »Da vam pojasnim: ti trije fenomenalni gospodje bodo vaš zaslon in tukaj boste lahko videli tekst, ki ga boste lahko prebrali. Mi bomo igrali, vi pojete in vsi bodo srečni. Jel' može? Ena, dve, tri ... !«in je že šlo skozi »la la la«. Himna generacije. Trije člani skupine so stali vsak s svojim napisom. Ne kot Bob Dlyan. No, ja, tudi kot davno tega Bob Dylan. Ampak, on je vseeno imel res cel tekst na listih, ki so mu polzeli iz rok. No, pa saj, Dubioza je imela tudi cel, no, refren. Na prvem listu je pisalo la. Na drugem je pisalo la. In na tretjem je, ja, uganili ste, pisalo – la. »Pa to ni dobro, pa kaj ne vidite teksta, dajmo probajmo, kaj piše? Čakaj, čakaj, preberite, kaj piše. La, la in al,« ker je bil tretji narobe obrnjen. Popravni izpit je uspel, o ja, je. »Pa še bosansko zdaj znate, ha!« so nas podučili.
Protideževno kólo
Nato pa ... Prve kaplje. Ni kazalo grozno. In kmalu sedmerici, tam pod odrsko streho, ni ušlo, da je kapelj res vse več. Ko se je spektakularno vlilo, so najprej poizkusili z bosankim kolom. »Bomo plesali protideževno kolo. Hočete, da vas naučimo? Da oteramo dež? Napravite velik krog v sredini, daj daj, bosanski krog. Ko mi odštejemo do štiri, se vsi obrnite v krog. Ampak rabimo nekoga, da nam vse to posname, ker je to jebeno dober moment. Je tu kak kamerman? Maš kamero? Daj, daj, vžgi, ajfon, karkoli, daj snemaj, vidiš, da pada dež. Dajte aplavz kamermanu iz Makedonije. Sakam te!«
Pa smo šli v krogu. In ... ? »Evo, ni šlo, ne? Dobro, imamo še. Prvi korak. Dajte se objet, boli vas. Kar svobodno, saj ste se testirali, ne? E. Drugi korak je, da pogledate v nebo in rečete: 'jebo kišu'! Samo malo glasneje, dajmo, dajmo. Dobro. In tretji korak: ena, dva, tri, štiri.« In smo začeli skakati. In skandirati. In še malo bolj skakati. V tem dežju je celo poletelo pivo. Od takrat dalje je sledila rapsodija v dežju.
Prvi maj. Dež. Blam. Dež. Balkan Funk. Naliv. »A smo zajebali, še vedno pada, ne?« so stopili na rob odra in iztegnili roke. V hipu mokre. Pa so imeli še nekaj, kar bi naj pomagalo, da bi prenehalo. Zažvižgali so si, zažvižgali smo si. Tisto večno optimistično, flegmatično, sproščujočo: Don't Worry Be Happy. In za hip je res skoraj nehalo. Očitno dobri stari Bobby McFerrin pomaga. Ampak ne za dolgo. Ker ni pobega iz Balkana, kakor pravi No Escape. Tukaj, kot da imamo radi, da gre kaj vmes narobe, da lahko popravimo in je spet malo bolj prav.
Še bosanski tango
Nato so poizkusili še v četrto. Neverjetno, kako zelo so želeli, da bi dež prenehal. »Poizkusili bomo s tem: to je bosanski tango.« Po tej latinsko-balkanski kombinaciji se je še oblakom strgalo. Lilo je, kakor letos, niti lani, v bistvu, če nas spomin ne vara, niti predlani ni lilo. Za zadnjo uro, zadnji del, za finiš Lenta po Lentu. Za antipolitično himno Brijuni, kjer se je podpis slovenskega kitarista Jerneja Šavla, ki se je skupini pridružil leta 2015, zelo poznal. Svoje bi, če bi bil tam, slišal tudi naš predsednik. Ker miške.
Komad se je končal. Lilo je, čeprav skoraj ni bilo možno, samo še bolj. Vsi premočeni. Do in prek gat. In reakcija? Skoraj vsi s(m)o ostali. In čakali. Za bis. Za še en komad. Za tisto mini nagrado. Ker moker si lahko itak samo enkrat, Dubioza Kolektiv pa takega koncerta ne pripravi ravno vsako soboto. In so se vrnili. Posvarili, naj vendar poskrbimo, da ne bomo vsi zboleli, z vročino. In ne bomo. Skočili smo še za en velik šus. Za še eno verzijo Volio BIH. Bam! Na glavo!
In ko se je komad iztekel, je šla skozi še Straussova večna klasika Na lepi modri Donavi. Za ograjo, sredi lužastega trga, sta dva para plesala. Mrmrali smo si, kakor da je prvi januar. Pa saj. Na nek način je celo bilo, kakor da je novo leto. Novo leto, ko bomo čakali na nov, naslednji, velik, jubilejni, trideseti Festival Lent! Se vidimoooooo!
Piše: Jaša Lorenčič