Kaj pa smo se hvali(sa)li. Bemtiš! In šteli. Da je lani deževalo le eno uro. In le en dan prej. V kar dveh letih. Skupaj Beeeemtiš! Zdaj pa smo imeli. Prav nam je! Naliv. Izliv. Odliv. Bogi, no, skoraj bogi Šegec je ostal brez nagovora na Jurčkovem – Večerovem odru. Park je zbežal na suho, Živa dvorišča so postala mokra, pihalna povorka je nastavila uro za soboto.
Ampak dež ni le in samo in zgolj odplakoval. O, ne.
Prišel je veter, prišlo je poletno kapljanje in prišla je tista mistična lentovska noč. Ko so nagrajeni tisti, ki najdejo jesensko kolekcijo. Anoraki in pelerine. Pulovri in dolgi rokavi. Redko se primeri na prvi večer, ampak nič zato. Kje pa. Včasih je prav kaj takega najboljše, kar se ti lahko zgodi. Če malenkost obrneš pogled. Festival Lent 2023 se je med drugim začel z dvema koncertoma, ki sta postala poptepuško pop popotovanje in sevdah romanje na oltar raznoterih čustev.
Dežurne terce mitskih siren
Ampak res. Še kar te ujezi. Kaj. Pa. Smo. Pisali. Da je tako malo, skoraj nič, kaj nič, še za vzorec ne, deževalo. Če pa ni. Eno piškavo uro. Ampak veste kaj? Saj letos kaže podobno. Kar se je izlilo, se je očitno izlilo za uvod. Na in le za prvi dan. Na prvi popoldan. Žal smo morali kaj tudi odpovedati, naše zelenje, naš park, našo povorko, ampak smo pa kaj tudi prestavili. Na danes. Ker ja. Ker to je Lent. Mojster prilagoditev. Kameleon organizacije.
»Mi smo 3:rma in dobrodošli na prvi dan Festivala Lent.« Včasih je tudi taka predstavitev čisto dovolj. Intimna, nežna, božajoča. Načeloma sta 3:rma dve. Presunljiva pevka Maša But ter ubrana kitaristka in spremljevalna vokalistka Urška Supej. Zdaj so bile pa z »dežurno terco« Anjo Hrastovšek tri. Tri krhke, ampak hkrati tako prodorne mladenke. Nekaj kakor muze. Skoraj mitske sirene. Kakšna simbioza, kakšna melodika, kakšne harmonije. Smo tisti, ki nikdar ne bomo zares znali peti harmonij, teh hudimanih terc.
In potem so takšni talenti. Ko vse preprosto je. Ko se vokali tako stopijo in zlijejo, da rečeš Fekiju, da je kot da bi poslušal album, pa te debelo gleda, češ, glej, če pa držim tukaj v rokah ton in te reči. V živo, kakšen album. Že res, da bomo letos v Sodnem stolpu spodaj in ne zgoraj, kjer smo bili dvakrat poprej. Kakor da smo šli nazaj. Dol. Tapison, ribice in predvem kvalitetna glasba, to je krasilo butični Sodni stolp. Tam, kjer nisi vedel, ali se Lent začne ali konča.
Gospa sreča!
In zdaj je bilo s tako opolnomočenimi skladbami spet, kakor da te reka nosi. Ko slišiš napovedi tipa: »Prosim, posedite se, ko pride gospa sreča.« Njuna pesem Lady Luck je bila priročna, kaj priročna, kot naročena za prvi, uvodni, post-deževni dan. »Ta pesem govori o gospe sreči, morda karmi, pravzaprav čemerkoli, kar presodi, kdo si srečo zasluži in kdo ne – ampak na koncu ima ta, ki odloča, vedno prav. No, vsaj v tej skadbi, zdaj v življenju pa naj se vsak sam odloči, kaj prinaša srečo.«
Kdor se je odločil priti v Sodni stolp, je izbral – srečo. Takšni koncerti, ko se še brnenje hladilnika ne sliši, ko so kašlji zadušeni, ko ne bi bil slišal niti šivanke pasti, so vsekakor sreča. Sploh za punce, ki prihajajo, kot je rekla Maša But, iz majhnih krajev, kmečkih okolij, kjer je pač pomembno, kaj porečejo sosedi. »Ampak zato pa ta pesem pravi, da ni pomembno, kako nekaj izgleda navzven,« smo slišali pred prepišno, dobrodušno, eterično A Song in Pieces. Ja, Sodni stolp (si) je postavil visoko letvico. Ni čudno, da so kar trije koncerti tam že razprodani. Ostane jih torej le še pet, zato ... Da ne bo potem »ni vedela«.
23. junij pa Silvestrski poljub
Kaj povedati o Klemnu Slakonji, česar že ne vemo? V bistvu ... Po takem nastopu? Po taki zajebanciji? Po tem, ko je bil Alfi Nipič, Robbie Williams, Slavoj Žižek, Luciano Pavarotti, Jan Plestenjak skoraj celotni Slovenski Band Aid, kdorkoli, kakorkoli. Sploh pa ob takem bandu. Medium Rare Band – Ni, da ni, kakor vsi pravijo. Srednje surovi. Bo kar držalo, Igor Leonardi na kitari, Tadej Kampl na basu, naj sploh naštevamo dalje? Prva liga, vredna lige prvakov. Slakonja in sedem niti približno ne palčkov. Zveneli so lahko kot trio, lahko pa kot orkester.
Slakonja je tisti igralec, ki ga je cela država želela skoraj poslati na Evrovizijo. Pa se je, kot vemo, sam poslal. Še dlje. Kot imitator, youtube hit, viralec. Ampak nikdar ni pozabil na kvaliteto. Tisto, ki najbolj vžge. Domačo kvaliteto. In humor, o, humor. »Še lepše vas je videt v pelerinah, mi smo se oblekli v kelnarje, ker vas bodo postegli z vsem možnim. Sploh zdaj, ko imamo poln kufer virusov in vojn.« To je bila torej izključno, ekskluzivno zabavna prireditev, ko si lahko 23. junija zaslišal – Silvestrski poljub. Bemomast, pol leta za Alfijem in pol leta pred Alfijem! Pa je delalo, res, poleti gre tudi to skozi.
Naj živi Hrvenija!
Sposodil si je prilagojenega Zorana Predina (»kje so roke, kje so sveče?«), se prevelil v Princea v Kiss, prevedel Bed of Roses zlasanih Bon Jovi (»cause the bottle of cviček still lies ...«) in že kar dan prej, preden bodo nocoj na isti oder dejansko prišli originalni modeli, postal Joker Out. Ker ne zna igrati kitare, se je igral z looperjem, da so še kelnarji iz šanka zvedavo pogledali, ali je vse na odru res. Ni to zmaga? Da ne veš, kaj je res? Da špegaš? Ko je linija med resničnim in nadrealnim zabrisana? Bil je Måneskin, pogrešal Melanio, izživel svojega notranjega Robbieja Williamsa, v Beli snežinki pa bil vse od Zale in Gašperja prek Magnifica in Kingstona do Rok'n'Banda, potem pa krenil v duet v solo izvedbi Shallow, kjer je bil Gaga in Bradley v enem. Seveda je bil. Zapel je skoraj vse najbolj znane komade pesmi o New Yorku (Alicia Keys & Jay-Z, Frank Sinatra), se sprehodil med občinstvom, ki mu je jedlo iz rok in možganov, nato pa jim dal, kar so želeli, ko je združil Slovenijo in Hrvaško v Hrvenijo ter zadehtel, kakor je nekdaj znal le – Oliver Dragojević. Za vsak slučaj pa je še zbrane pobaran, naj vendar vstanejo, da ne bo tako rit bolela. »Bo poskočno kot Nessun Dorma,« se je zarežal. In, ja, tudi Nessun Dormo je odtenoriral. Seveda jo je.
Orion. Ne Bruno Mars.
Klemen Slakonja prekleto dobro ve, koga, kdaj in zakaj nagovarja. Ker dela predvsem to. Nagovarja. Človek je domala didaskalija na dveh nogah. Sam sebi komentira lasten koncert. Vedel je, kako se konča koncert. In je to tudi povedal. Na glas. »Pa ne moremo tako končati,« je govoril, če se dobro spomnimo, po štiklu Uptown Funk. Seveda je zvenel kot Bruno Mars. Ampak na rodni grudi pač ne končaš tako koncerta. Lahko bi, dobro je pustiti publiko že(l)jno. Je, je. Ampak ne tukaj, ne na tak večer. Ko je vreme želelo, no, stiskanje. In nostalgijo. »Ne moremo se tako poslovit, ker Orion bo sijal,« je zapredel in zadehtel z nepozabnimi verzi »čez tisoč let, ko naju več ne bo«.Glavni oder je zavel res kot glavni. Trg Leona Štuklja se je raztegnil v večer spomina in skomin. Pa še je bila za ovinkom ... Presežna klasika.
Stestirali smo seveda tudi novo lokacijo za Jurčkov – Večerovoder. Gospoda, zdaj združena, sta že malo v letih, sploh za takšen naliv med poznopoldanskimi tonskimi vajami. »Kaj te naj povem, če pa je tak lilo, pa smo tak čakali,« je bila letošnja verzija uvodnega nagovora Vladimirja Šege – Šegeca. Ni najbolj ceremonialno, baje bo Šegec kaj brihtnega zinil nocoj. Še vsako leto je. Zato pa so zazibali pošteno King Foo in za njimi Davorin Bogović s svojim črno belim svetom. Ko bo vreme, kakor rečemo, zna biti, da nas bo na tem odru ohohoho veliko.
To? Taman!
In ko že pomisliš, da je ena prekleta fronta odpovedala, odplaknila, odklenkala epski petkov večer ... Si prišel tja. Ne, ven se ni slišalo še prav nič. Še po stopničkah, tudi nič. Potem pa si prišel na rob tribune. Čez ograjo so visele roke tistih, ki so stali. Ker niso sedeli. Ker je bilo tako lepo nabasano. Ampak bilo je, kakor da si vstopil v občutek, ne v prostor. Pozornost taka, da je bilo nekaj kakor napeto. Ampak ne preveč. Ravno prav. Taman, bi rekli južneje. Vsi so gledali le v eno točko. Matematiki bi temu rekli singularnost. Pa umetniki tudi. Ker to, kar je počel Božo Vrećo, to je bila umetnost. Sevdahology, kar je teoretično za angelski, božji in skoraj božjastni koncert. V bistvu je to že kar kultura sama.
Kakšna pojava! Bela obleka z velikim razporkom spredaj. To ni dekolte, to je življenje, utripajoče in segajoče. In zadaj, cel hrbet usločenih, a trpežnih tetovaž poezije. Sevdah še nikdar ni imel ne tako visokih pet in ne take pozornosti. »Da oči ti gledam ...« je dehtel Vrećo in si v prvi vrsti našel fanta z očali. Pristopil je. Markantno, impozantno, skoraj pompozno. In mu snel očala. Gor, na razmršene lase. In pel. Dalje je pel, čeprav tak sevdah, saj to skoraj ni petje. Je pripovedovanje srca. Zdaj polnega, zdaj praznega. Zdaj močnega, zdaj ranjenega. Pejsaž občutij, pokrajina doživetij, spletena v neo-turban, kamor se zavije, skrije in ovije presežek. Božo Vrećo je zgrabil občestvo in počel, kar (koli) je pravzaprav hotel. In kakor dolgo je hotel. Pesmi so postale epopeje, koncert je postajal popotovanje. In vsa tista retorična, mogočna, nerešljiva vprašanja. »Povejte mi, koliko je to laž?« je spraševal. Iskal je odgovor in uperjal luč preizkušenj v nabrane duše.
Le in samo ljubezen. Čez polnoč.
Koncert, kjer se ne šteje obiskovalcev, temveč duše. V odgovor je dobil kolektivno petje. Malo, po dozicah. Z malimi krili, ki lahko daleč poletijo. »Ha, zdaj mi pa povej, kako boš to ubesedil?« te potem nekje vmes šepetajoč povpraša obiskovalka. Ne spravi te v zadrego, spravi te v ekstazo. Zaziblješ se, potopiš, pokokoniš. Na koncertu, kjer slišiš, da je lahko ljubezen tudi največja nevarnost, ampak brez ljubezni, to noč, nismo nič. In moramo biti. Le in samo ljubezen. Tudi čez polnoč. Krepko čez polnoč. Časa ni, je le veter zmedenega, negotovega, premešanega, nepredvidljivega poletja. S sevdahom na vetrovni večer, ko ni pihalo, temveč je predvsem majalo. Prepričanja, odločitve, silno, silno.
In čisto na koncu, ko je petek že postal sobota, se je zgodil tisti novodobni lentovski zastoj. Saj ga poznamo še od lani, kajne? Ko se publika na Minoriti – Oder Nove KBM še kar ne da, ne popuščajo pa niti čakajoči na After. In čakali so drug drugega. Potrpežljivo. Kljub vremenu, ki je dalo vedeti poletju, da ima konkurenco. In jo ima. Vsekakor. Na Festivalu Lent 2023? Zagotovo.
Številka dneva
1 –Malo se bomo samopokopali, ampak raje to kot samookopali. Letos je deževalo že prvi dan, ampak samo do večera. Potem je le še škropilo.
Izjava dneva
»Kako pa pogrešam Melanio!!!« – Klemen Slakonja o svojih alteregih
Sobotna kanonada!
• Če bi radi ujeli dobri, stari flegmatični, spontani, firbčni duh, potem bo najbrž kar najboljša lokacija Grajski trg ob 19.00. Zakaj? U, zakaj ne! Midnight Lightnin' bo kitaro ponesel nekam tja do vesolja! Pozor! Muzika na cesti!
• Legenda pravi, da Mirko Vuksanović rad prav iz Maribora naroča zaloge – piva. Z razlogom. Saj vemo, kakšna je diagonala strasti med Primorsko in Štajersko. Zato pa se bodo Avtomobili gotovo počutili kot doma na Jurčkovem – Večerovem odru. To bo njihov sedmi nastop na Festivalu Lent. Prejšnje letnice? U, epske. 1994, 1996, 1998, 2001, 2013 in 2017. Ja, bili so na Glavnem odru, Večerovem odru in nazadnje v Sodnem stolpu.
• Tavares, Greiner, Denhof, Čukur, Flisar. Prva peterka. Drugič. Ali z dvema besedama: Autsajderji Repete. StandUpLent. 21.00.
• Dve besedi in to je to. Kaj bi govorili na dolgo in široko? Joker Out.
Ne še it', samo še to! Koncert Jure Ivanušič & Nordunk v Sodnem stolpu nocoj je razprodan. Samo toliko. Da se ve.
Piše. Jaša Lorenčič