Kaj naj napišemo k uvodu za zadnji festivalski teden tridesetega Festivala Lent? Ko smo mislili, da smo doživeli, slišali, videli, spoznali, dognali, začutili, zatipali – vse? Ja, nič. Šli smo. Na glavo. Na »vse«. No, skoraj vse. Deset odrov. Od šestih do dveh. In samo tako na najboljši način proslavili tridesetko. Ker to letos? Ko je deževalo eno samo uro? Ko smo večkrat videli in napisali napis razprodano? Ko smo dobili Glavni oder na Trgu Leona Štuklja? Ko je bil Festival Lent blizu osnovam, začetkom, bistvu. Kako? Tako. Da smo preprosto – šli. Na ... Vse.
Gremoooo nazaj v zadnji dan? Gremo!
Pozor! Dobra vila!
Za sam konec vselej odlično obiskanega Otroškega programa v Vetrinjskem dvoru smo dočakali čisto pravo – Snežno vilo. »Kje pa je Lent?« je vprašala (Damjana Golavšek), tam daleč v Ledeni deželi, ko sta imela Božiček in dedek Mraz čajanko, palčki pa so pripravljali darila za božič. »Potem pa si dedka izmislita, da moram na Lent! So rekli, da je tam otrokom zelo vroče. Je res?« Jaaaa, so priznali številni otroci, posedeni pod odrom, in se veselili, ker je Snežna vila obljubila hladen piš vetra, ki da jih bo malo ohladil. In jih je.
Lent je Snežna vila našla tako, da se je s severa podala skozi tunel iz Ledene dežele na Pohorje in se potem s toboganom pridričala dol v mesto. »A veste, da meni palčki pomagajo delati sneg?« je še vprašala in začela delati papirnati sneg. Ja, 500 let izkušenj zmore ohladiti še tako vroč dan. Edino šele tretja, ki se je opogumila na oder, deklica Sofija, se ni bala nositi »vilinske« kape in je hrabro pomagala Snežni vili. Pa pravijo, da julija ne sneži! Ha!
Kaj sploh je GT22? Ja, to!
»Glejte, tako je rekla že Rosa Luxemburg,« je šla skozi premisa enega od gostov na še eni odbiti Mizi v GT22. Šesta in zadnja je gostila Dijano Dajčman, študentko in aktivistko, ki je ob izbranem omizju premišljevala GT22, Maribor, mladino, prihodnost. Kako debatno razpoloženo občinstvo. »Ubogi« Miha Horvat, voditelj pogovora in ustanove GT22, skoraj ni prišel do besede. In tako je prav, je kimal, naj scena tuhta, žubori, govori. Tako smo slišali od poslušalcev, da je »parlamentarni boj sicer počasen, ampak še vedno vreden boja«.
Diana Dajčman pa je v finišu skoraj enourne debate pristavila, da preveč boja, idej, osnutkov, ostane le v digitalnem svetu: »Aktivistično aktiviranje je težko, ker ni študentske populacije – so, ampak niso dejansko prepoznavni v Mariboru.« Ob koncu se je sogovornica skoraj opravičila, ker da je občasno »mb hejter«, a se sama zaloti, da kadar kdo govori čez mesto, »setakoj zalotim, da sem lokalpatriot«. In potem je mladenka v občinstvu postavila vprašanje, ki je povzelo celotni program GT22 na letošnjem Festivalu Lent: »Kaj je sploh GT22?« Odgovor? Šli so - noter. V GT22. Z udeležbo. V živo. Drugače pač ne gre. Tam, na najbolj vsebinskem, celostnem, odprtem ovinku.
Allboom in Pižoni
Pižoni najbrž niso načrtovali, da bodo na Glavnem trgu koncertirali skoraj eno uro. Pa saj to je skoraj klasika cikla Pozor! Muzika na cesti! Najprej se dolgo zdi, kakor da sta Glavni in Grajski trg tako ali tako samozadostna, samobitna, samostojna. Da so bile vse te točke le »nekaj za zraven«. Oh, ne. Ni bilo tako, ne na zadnji dan proti večeru, ne na Grajskem trgu, kjer se je šestglava ekipa Allboom zbobnala na oder in pokazala svojo predstavo (po)študijske zabave – ja, mularija špila Laylo in hite Vaya Con Dios; niti na Glavnem trgu, kjer smo v divjem zadnjefestivalskem ritmu še ujeli Pižone.
Šli so h koncu s svežo priredbo Dobre vile (Tabu) in dobili prošnjo za še. Ampak ne po priredbah, temveč avtorskih komadih! »Kot da sem gledala risanke / bila je sobota, zmotila sem se / hotela sem gledat risanke / a prepozno zbudila sem se / so to le sanje bile / bile so le sanje!« je eden od napevov, kjer je pevka s trobento Živa Žohar peljala Pižone daleč in še dlje. Še skoraj do drugega bisa.
Tagore? Ta dole!
Oder Triglav je znova, spet in spet, doživel marsikaj. Jubilejen marsikaj! Od najbolj prepoznavnih pa do redko slišanih viž. In takšen, slednji, dokončni, je bil tudi finiš. Že popoldan je vudujevsko stresel park Step Afrika! Fantastična eksplozija stepa, nato pa v večernih urah še orientalsko vzhodnjaški odklon, kjer nas je pevka Baishali Sarkar, ki izhaja iz hindustanske glasbene tradicije, ki jo nadgrajuje z glasbenimi vplivi iz celega sveta, podučila marsikaj, česar o hindustanski glasbeni tradiciji nismo vedeli, ampak podučena je bila tudi ona. »Na moje veliko presenečenje imate v Mariboru spomenik Rabindranatha Tagoreja!« je povedala in nato tudi sama izpostavila, da se priimek z Nobelovo nagrado nagrajenega pesnika povsod izgovarja drugače. »Pri nas pa ta gore, ta dole,« je hudomušno pristavil kitarist Igor Bezget, medtem ko je Borut Žerdoner s tablo, tem prekrasnim inštrumentom, čakal, da nas zares popelje na drugi kontinent.
To je bila meditacija, popoln miselni preblisk za večerno lentanje. Že na Odru Triglav, ko je ekipa, zbrana pod imenom The Heartbeat Band, zaigrala približno »vse« žanre. Tako nekako. Kot povzetek. V enem nastopu. Na dan, ko je bil Art kamp tako bujno obiskan, da smo mislili, da imamo v mestu vsaj dva festivala. V bistvu pa tri, ampak saj do Folkarta še pridemo. Počasi. No, zdaj. Sinoči je šlo pa ... Kreativno brzonogo!
Duo Dinozavra: Dino in Zaver
Že takoj, pri prvi pesmi, je v zaliv pri Jurčkovem – Večerovem odru prišla labodja družina. Mama, ata in »labodeka«. In dobila sta imeni. »Enemu je ime Zoran, drugemu pa Drago!« je obelodanil Zoran Predin, medtem ko se je ob njemu Drago Mislej – Mef krohotal. Že napoved producenta Vladimirja Šege jima je pokvarila načrte. In podobo. In prihodnost. »Po novem se torej imenujeva Duo Dinozavra! Jaz sem Dino, on pa je Zaver.«
Predin in Mef sta si podajala avtorske pesmi, ki so dobile tudi izmenični vokal in s tem na žlahtnosti z obratom samo pridobile. Tekmovala sta seveda tudi v nagovorih. Pustimo tisto klasično Predinovo, da »na začetku bova zašpilala prvo pesem«, ki je bila, mimogrede, Čakaj me. Ampak Mef se je res trudil na Predinovem terenu. Uvod v Pot domov je bil dober poskus. »To pa je tudi vse. Ni ti ratala napoved!« ga je okaral Predin. Mef je zato še enkrat poskusil: »Sva dala prej intervju za Planet TV in so naju vprašali, kako dolgo traja najino prijateljstvo. Dvajset let dlje kot Planet TV.«
Nič in nihče ni bil »prišparan«. Mef je povedal, da Predina pozna »še od takrat, ko je spisal intervju sam s sabo, ga poslal na revijo Stop in so mu ga celo objavili,« in poprosil občinstvo, da bodo pač morali malo potrpeti, glede nato, da »poznate samo Zoranove hite«. Počasi je šlo, ampak bolj je šel koncert naprej, bolj se je bližala kulminacija 30. Festivala Lent, bolj sta se upala dregati! »Daj, da vidimo, če je publika prinesla roke na koncert. Nujno potrebujeva vaše ritmično sodelovanje za eno avtobiografsko narodno!« je poprosil Predin za pesem – Bolj star, bolj nor. Kar je bila iztočnica za presojanje let. »Mef, veste, je imel krizo srednjih let takoj po drugi svetovni vojni.« Več sta govorila, bolje sta igrala. Od Praslovana, Jaz sem sanjal,Zarjavelih trobent in tako naprej; in nastavila podlago za noro dobro obiskan koncert razširjene zasedbe Tosca Beat.
Slovenska muzikologija tega še ne pozna
Ampak, kakor da bi na zadnji dan imel Festival Lent znova take mini derbije. Predin in Mef sta imela namreč resno konkurenco na drugi strani promenade. Od Vodnega do Sodnega stolpa. Nista bila edini zabavljaško talentiran dvojec. Kajti v Sodnem stolpu sta se v velikem finišu »spopadla« Hostnik pa Krečič. Torej, Tomaž Hostnik in Matija Krečič. Spopadla ... S čim, kom točno? E, to! Ne vemo! Malo celo drug z drugim.
»Hvala, lepo preboleli, cepljeni in drugače izkušeni državljani,« je bila zgodnja Hostnikova napoved, »skušala vam bova pričarati večer ruralne erotike, poimenovane slovenski šanson. Začela sva s skladbo Sraka. Nadaljujeva pa z nečim, česar slovenska muzikologija še ne pozna: Pism' enga vampa.« In res. To je ... Naj povedo muzikologi, če bodo zmogli in znali. Hostnik in Krečič sta oba resno študirana (ne)resna glasbenika. O, ja. Krečič že tako šrli, Hostnik pa ne zaostaja prav veliko. »Študirala sva glasbo, potem pa sva ugotovila, da sva v bistvu ljudska godca: prideva tudi na kozol'c ali pa na abrahama. Kar poklič'te. Aja, če želi kdo na wc, lahko gre komot spraznit 'tank'.«
Ampak Hostnik je bil na klaviaturah tako pretkano neučakan, da ga je Krečič v drugo moral ustaviti. V drugo? Ja, na roko in kracaje napisan seznam komadov je Hostnik kar preskakoval. Ups. Ampak nič zato. Vse oproščeno. Gladko. Sploh zavoljo pesmi, kot je bila Matejček. Modernistična skladba, kjer je Krečičeva violina škripala kot v grozljivki, Hostnik pa je s komolcem tolkel po tipkah. O, skesani, brezizhodni Matejček ...
Raz-pro-da-no in stoječe ovacije!
Že leta je jasno. Še iz starih časov se pomni. Da je spet visel velik, nezgrešljiv, totemski napis. Razprodano. Mhm. Ko se zaključi Folkart, štiriintrideseti po vrsti, naš stric, teta, deda, sestrična, je vselej razprodano. In vselej, odkar se Folkart sklene v dvorani Union, peklensko vroče. Že na trgih je bilo v minulih dneh ob nastopih skupin vroče – do opeklin! Ampak tole? Prišli smo še ravno na balkon, pa se je zdelo, da je folklora še tam zgoraj. Gospe pod brezzračnim stropom so stale, se skušale nekako ohladiti in migale s krili. Ole! O, kje so časi, ko se je Folkart spektakularno zaključeval na plavajočem odru ob Dravi?
Toda, še če je tako vroče, še tako zatohlo, se zgodi takšen preplet kultur. Za stoječe ovacije! »V Maribor smo jih vabili kar šest let. Po vsem, kar so nam pokazali v preteklih štirih dneh, lahko rečemo: vredno je bilo čakati!« je predana in energična povezovalka Mojca Pehant napovedala skupino Asociación Cultural, Grupo »FLOR RIBEIRINHA« (Cuiabá – Estado de Mato Grosso, Brazilija). Prihrumeli in priskakali so na oder s plesom siriri, sporočilnim plesom, primernim za zabave, krste, poroke. In to 200 let star ples! Kako smo gledali in se zibali, četudi premočeni od potenja, toda skupin to ni oviralo v bleščečih, sijajnih, mojstrskih nastopih, ki so podpisali enega najbrž najboljših, gotovo pa po dveh pandemskih letih najbolj raznovrstih Folkartov! Hvala, Compañía artística »GRAN BALLET ARGENTINO«, (Córdoba, Argentina), Mahia Asociacion Cultural, »MAHIA RAPA NUI« (Čile, z domicilom v Barceloni), Dance Company »PARANGAL« (Filipini, z domicilom v San Franciscu), Zespół Pieśni i Tańca »JAWOR«, (Lublin, Poljska), Grupo Folclórico »RAÍCES DE ARAGÓN« (Zaragoza, Španija) in Akademski folklorni skupini »ŠTUDENT« Maribor in Folklorna skupina »FD ROŽMARIN DOLENA« iz Ptujska Gore. Hvaaalaaa!
Covid aplavz, brisala si prah!
Pa smo ga odprli! Za vse! Glavni oder! Za veliki etno in trubaško razvratni finale! Najprej s skupino Šukar, kjer je Žiga Šercer na tolkalih »sprašil« nekaj najbolj epskega, da smo videli, ne, ne zafrkavamo vas, gospo, ki je z berglo šla v krog kolegov in so skupaj poplesavali kolo. Z berglo. Na eni nogi. Čisto res. Videli. Na lastne oči. Šukar so si to pač – priborili. O, ja. »Vidim, da je covid pustil posledice,« je nekje na polovici nastopa opazil pevec Igor Misdaris, »ker imate bolj take covidne aplavze!« Haha, kaj takega pa še ne! Seveda je glasno zaječalo od aplavza ob sklepni Fato Mori. Bam, bam, dum, dum. Pa je bil to šele »prvi polčas« sklenjen z: »Dragi Mariborčani, hvala za tak lep večer.« Kajti, potem je prihrumel še severnomakedonski nadglasni Džambo Aguševi Orchestra. Kaj pa to. Kaj pa, ko nas je, trube gor, roke gor, trilčki, mol, čaga, ajmo, gremo, odpihnilo!
In to na Poštno ulico, kjer je bil v spremljevalnem programu jubilejnega festivala KMŠ Oder. Finale je pripadel, ne prvič, Emkeju. S sklepnim komadom Brisala si prah je »poharal« in se nato še sam odpravil tja, kamor so vodile vse poti. Tja ja. Na Mi-no-ri-te!
Oh, šment. In oooooooh, afteeeer!
Vemo, vemo. Ali mislite, da nam ni bilo hudo? In to – za oboje? Najprej, da smo na dan koncerta izvedeli, da Jaga Jazzist v teh težkih časih, zaradi stavke na letališču v Oslu, ne bodo prišli k nam? Zlomilo nas je. Prelomilo. Ker vemo, kako ste čakali. Koliko vas je kupilo vstopnice. Kako zelo smo želeli doživeti ... Ampak ... Kdo vé. Tudi Rymden so že bili načrtovani. Bili, bili. Pa ni šlo. Ampak so nato letos vendarle prišli! In odigrali najbrž najbolj presunljiv nastop, vsaj sodeč po tem, kar ste nam povedali. Zato ... Slej ko prej. Verjamemo. Da bomo dobili to nenavadno dozo norveške progresivnosti. Bomo!
In še za nekaj nam je bilo žal. O, te vstopnice. Mislite, da tudi za to nismo vedeli? Za ta naval? Da je bil zadnji Lacha after jam razgrabljen? Saj pa smo rekli: Lacha after jam je absolutni hit, nadgradnja afterjev na sodoben način. Dobrih, starih, legendarnih ne bo več. So bili in šli. Ampak to? Saj vemo, uvodni večer je bil razprodan že davno naprej. Ker Wudisban. In zadnji? Ja, pa jasno! Ker je Hauptman, ki je z Lano Bauman skrbel za Lacha after jam, zbobnal ekipo in updejtal uvodni večer. Je bil kar malo déjà vu, ko se je pojavil – Emkej. Mhm. Kot prvi dan. Prvi bodo zadnji, zadnji bodo prvi! Zakaj pa ne? In kakšen aplavz sta dobila Žan Hauptman in Lana Bauman. Ko je bilo jasno, da sledi le še ena točka – after vseh afterjev. Ko ne veš več, kaj je res in kaj ni. Ko ne veš, ali so to res – trubači? Na »obzidju«? So, niso, so, niso? Ja, so bili. Je to res – toooooliko ljudi? Tooooliko smeha? Takšna noč, takšen jutro, takšen dan?
Ja, to je bila naša tridesetka. Glasna, radovedna, nežna, močna, sporočilna. Pa multižanrska, celodnevna, celonočna. Za obisk lahko rečemo samo: hvala. Za nagrado pa. V bistvu ... Z afterji še nismo končali. Nak. Ne en. Prideta (vsaj) še dva! V četrtek in petek. Se vidimoooo!
Izjava dneva
»Hvala, hvala, hvala!« – Približno čisto vsi izvajalci na zadnji festivalski dan. Ja, mi pa nazaj: hvala vsem vam!
Številka dneva
1 – Med celotnim jubilejnim tridesetim Festivalom Lent je deževalo – reci in piši – samo eno uro. V devetih dneh. Ja.
Aja, še to. Ne, ne samo še to. Vse to! V četrtek je Piiiišeee seee leeeetoooo s Happy Ol' McWeasel in Elvis Jackson ter v petek še vokalna ekstravaganca s Perpetuum Jazzile.
Piše. Jaša Lorenčič