Začne se, kakor vsaka taka zgodba, na stopnicah. Zajetnih, lesenih, nemogočih stopnicah. In to tam gor. Na turnu palače. Čisto na vrhu stavbe, ki je bila že od začetka, od izgradnje leta 1898, več kot samo zgradba. Tista stavba, ki je takoj postala monumentalni simbol, zaradi katere so še Glavni most raje zgradili drugje. Ja, taka sila. Še vedno je. Tudi zdaj, trideset let po tem, ko je Narodni dom še vedno dom odprtih pobud.
Nad mesto, nad reko, pod griče v uvodnem kadru spleže kreativna s(i)la. Nezaustavljivi karakter nenehne radovednosti. V podobi Vaska Atanasovskega. Kandidatov bi bilo ... Uh, na stotine. In potem zadoni melodija iz saksofona. Kar tako. Sredi dneva, sredi mesta. Zakaj? Zato, ker lahko. Zato, ker mora. Zato, ker (se) to počne že 30 let. V domu odprtih pobud. V domovanju stičišča društev in organizacij, v preseku institucionalnih in neinstitucionalnih deležnikov, starih in novih »kreativcev«.
V Narodnem domu Maribor.
No, na turnu Narodnega doma.
Lunapark kreativnosti
Tako, z uvodnim napevom iz stolpa, kjer je Narodni dom Maribor nudil koncerte vsaj malenkost bolj v živo v času, ko smo še bili pandemično zaprti, se začne film Za vsakega nekaj režiserja in scenarista Bojana Labovića, ki je nastal ob 30-letnici Narodnega doma Maribor in tridesetega Festivala Lent, v koprodukciji Narodnega doma Maribor in Televizije Slovenija. Film, ki ni analitičen, nima številk, nima klasične naracije, seznamov. Kar ima, je trk, presek, skoraj bipolarno sobivanje. Klasika in popularno. Jazz in komedija. Lunapark in opera. Oder in park. Film, ki bistva Festivala Lent ne pokaže, temveč ga opiše. Ob kozarcu. Ob reki. Ob ponosu.
»Ker ste bolj protokolarna firma sem toliko bolj vesel za aplavz, hvala,« se je na svečani akademiji zahvalil režiser Labović. »Film je bil posnet poleti, scenarij je nastal prej, film pa smo kar hitro realizirali zaradi datuma premiere. Hvala, da se Gogo ni spuščal v ustvarjalnost, kar mnogi ob obletnicah znajo početi. Zato hvala, da se ni vmešal, kjer ni treba, hvala!«.
K filmu se komplementarno poda zajetna, mogočna, pisana, še sveže dišeča monografija Mesto, dom, vrata, ki jo je uredila dr. Karolina Babič. »To je knjiga, ki je poskušala zaobjeti zgodovino tridesetih let in se nasloniti na prejšnje obdobje, ampak nismo želeli zgolj povzeti kronologije, temveč smo želeli skozi ustvarjanje pokazati, da je Narodni dom mesto, ki vzpodbuja ustvarjanje energij,« je povedala dr. Babičeva. »Zato smo k sodelovanju povabili pisatelje, pesnike, pisce strokovnih in literarnih besedil. Monografija vsebuje zelo raznolika besedila: od pesmi do dnevniških in kronoloških zapisov, s čimer želimo pokazati, da je Maribor podlaga za ustvarjanje.«
Jubilej tu, jubilej tam, jubilej vsak dan
Jubilejno leto smo slavili ... Kakor se spodobi. Skozi celotno leto. Ja, tudi z najdaljšim Festivalom Lent. Ko je še cikel Lent po Lentu dobil nadaljevanje. Lent po Lentu po Lentu. In to v letu, ko ni bil le trideseti Festival Lent, ampak hkrati še tridesetletnica Narodnega doma Maribor. Akrobatsko ulično gledališče na Glavnem trgu, Manu Chao v Minoritih, štirideset violin na Godalnih otokih, krasen Art kamp, ples, teater, komedije, orkestri, cikli ... Uh. Kakšno leto!
Ne glede na jubilejni tempo je svečana akademija v četrtek, 13. oktobra 2022, izpadla zares svečano ... Ampak tako. Po naše. Po narodnodomsko. Po lentovsko. S preudarnimi govori, kakršnega je imel Franci Pivec, prvi predsednik sveta Narodnega doma Maribor, ki je spomnil tudi na to, da je 1908. leta v prav tej stavbi imel govor Ivan Cankar, ki so ga od vseh udeležencev na začetku na železniško postajo spremili le še trije dijaki. In se v preglednem razmisleku vprašal, kam bi Cankar zavil v Mariboru danes? Izbire mu, tudi zahvaljujoč Narodnemu domu Maribor, ne bi manjkalo.
Dom odprtih pobud
Vasko Atanasovski je tisti, ki v filmu s saksofonom nagovori mesto v uvodnem kadru. Nato se kamera v krasnem posnetku oddalji in pokaže neorenesenačno palačo, kamor se je Narodni dom preselil leta 1899, kasneje pa je stavba imela različne namene. Od leta 1992 v njem domuje Kulturno-prireditveni center Narodni dom Maribor, časnik Večer pa je otvoritev naslovil »Dom odprtih pobud«.
Kot pritiče pravemu, klenemu, radovednemu in družabnemu duhu, se Atanasovski seveda poda v – bife. O, ja. In tam sreča šansonjerja Jureta Ivanušiča, ki se je sam lotil klesanja praktično nemogočega. Tam doli, v katakombasti kleti Malega odra. Tam, kamor se stisne nadkvaliteta jazz imen. Tam, kjer je bil tudi Mladinin oder. Tam, kjer je Maribor hkrati majhen in velik.
No, takšno nalogo je imel Ivanušič. Nič lažjega, ne? Kako spraviti 30 let zgodovine, tri desetletja lentanja, tri dekade pozabnih in nepozabnih izkušenj v – en sam komad? Ha! Tako, da pač drdraš in drgneš. S svinčnikom in notami. Ivanušič v filmu z (naslovnim) komadom Za vsakega nekaj tako migetajoče in nezaustavljivo prepeva, da se mora še sam sproti popravljati.
Za vsakega nekaj
Pa saj v tem je bistvo. V tem »za vsakega nekaj«. Kar toliko bolj poosebi legendarni Milan Latin - Muso, fonografska zakladnica mesta. Človek, ki je pomagal mestu, da si je izbralo, izoblikovalo, izstesalo okus. Tisti, ki pravi, da »za vsakega nekaj ni nujno vedno slabo«.
Muso, ki se dogovori tudi za pijačo z Brigito Pavlič, je v bistvu v filmu neke vrste Festival Lent, em, ne ravno na dveh nogah, ker ta vloga absolutno pripade ultimativnemu lentovcu Petru Pogorelcu. Tistemu pralentarju, ki ni manjkal niti en dan. Človek je bil na Festivalu Lent, če zložimo vse dni skupaj, še s folklornim festivalom pred tem vred, več kot leto in pol. Ja, poldrugo leto. Zato je njuna debata, ko sanjata, da bi prišli še The Rolling Stones na Dravo, ampak akustično, da se ne bodo preveč »zmantrali«, več kot ustrezna. Če pa je vse to bilo pri nas. Ko začneš naštevati, ne moreš nehati. Muso je vodič, kustos, popotnik aktualne postavitve z nostalgičnim uvidom v presežke, za katere se ob obletnicah več kot splača postati.
Spet se vidimo, Smiljan!
Film Za vsakega nekaj bo tisti film, kjer je in bo Narodni dom ostal dom odprtih pobud, saj nihče razen ustvarjalcev filma ni videl. Niti tisti, ki nastopijo v njem v vlogah ... samih sebe. O, kake face! Gogo, Borko, Boco, Pifke, Alenka ... Ni veliko sestankov, najbrž niti v kulturnih ustanovah ne, kjer bi bilo tako šegavo in ščipajoče. In ni filma, v katerem bi se nostalgija pojavila pred nami, kakor da je še vedno tukaj.
Videti Smiljana Krežeta je bilo, kakor da nikdar ni zares odšel. Da se bo vrnil. Zdaj, zdaj. On in vsi presežki, kakor se presežke pač razume. S plavajočim Glavnim odrom na Dravi vred. Ker presežek je lahko vse. Od legendarnih fac, kot sta bila Jurček in Franček (Jure Ivanušič in Matjaž Latin na nekdanjem prizorišču Jurčkovega odra naštejeta še cel kup fac, ikon, zlasti pa posebnežev, ki so čuvali in oplajali mitologijo Lenta), pa do aktualnih posebnežev, kot je Ernest, ki ga boste, njega in njegovo prošnjo, težko zgrešili, ali pa dva pajdaša, ki ju boste kar pogosto srečali na Glavnem mostu.
Ker saj, za to gre. Za srečevanja. Za pajdaše. Za kulturo. Za to, kako smo prišli od flosarstva, ki se pojavi v krasnem arhivskem posnetku, pa do pogovarjanja čez pol trga. Od Đorđa Balaševića prek Raya Charlesa. Ali, kot zapoje Ivanušič: »Od Jurčkovega odra, Minoritov, promenade / do glavnega na Dravi, piva, vina, limonade / je tisto gledališče, kjer Predin Kreslina išče«.
Rukavina: »Bil je velikanski entuziazem!«
Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma Maribor, je v govoru priznal, da je teh trideset let minilo kot v hipu. »V tem času se je zamenjalo mnogo županov, skoraj vsi so danes med nami (opravičila sta se Alojz Križman in Magdalena Tovornik). Zamenjalo se je dosti ministrov, zadnjih devet ni bilo na nobeni prireditvi Narodnega doma Maribor, čeprav imamo skoraj dva tisoč prireditev letno. Ampak kljub temu smo šli naprej in se na to nismo ozirali. Zmeraj je bilo pomembno, da se je izmenjalo ogromno gledalk in gledalcev. Ko ste hodili po stopnicah, ste lahko videli vse številke, ki nekaj povedo, ne pa vsega, kar se je dogajalo.«
Začeli so z entuziazmom, v času po takratni Štihovi sivini v Mariboru.»Velikanski entuziazem v času, ko je to mesto negovalo letargijo. Čas, ko je bilo splošno mnenje, da se v tem mestu itak nič ne da. Mesto je danes drugačno, morebiti tudi zato, kar smo v zadnjih 30. letih počeli mi. Ampak naše mnenje bi bilo preveč subjektivno, zato smo želeli, da to poveste vsi vi, vsi tisti, ki znajo misliti Maribor. Želeli smo, da o nas sodijo drugi.« Ker za vsem, tako Rukavina, stojijo ljudje, ki se jim je na svojevrsten način tudi zahvalil: »Hvala, da ste me prenašali, podprli moje vizije, verjamem pa, da vam ni bilo lahko. Zaradi tega vam iz srca hvala.«
Naprej? S srcem!
Pot za naprej, kakor je tudi v monografiji zapisal Rukavina, je pravzprav jasna: »Še posebej, če jo gledaš s srcem. Zato nadaljujemo z vsem srcem. Ovire bodo, a saj v tem je izziv, ki v nas sprošča strast, kreativnost in 'inat', če si sposodim to besedo. Navadni res nismo bili nikoli. Ne mesto ne mi.«
Seveda ne. Kakor je omenil tudi župan Saša Arsenovič, da je bil Festival Lent eden glavnih razlogov, da se je leta 1995 vrnil iz Nemčije v domači Maribor. Sem, kjer se najde za vsakega nekaj. Nekaj za vsakogar. Za delavca, župana, profesorja, dekana, študenta, obrtnika, navijača in pa frika ... In se še bo!
Aja, še to. Film bomo premierno predstavili na dveh odprtih (prost vstop) projekcijah v Dvorani generala Maistra v Narodnem domu. Prva bo v soboto,
18. oktobra, ob 19. uri. V nedeljo, 19. 10., ji bo sledila matineja ob 11. uri.
V okviru svojih sporedov bo film predvajala tudi Televizija Slovenija.
Piše. Jaša Lorenčič