Bil je tak večer, da so eni šli kar na karaoke. Če pa so vsi peli. Kjerkoli, s komerkoli, kakorkoli. Od parka do nabrežja, od trga do ulice. To se pa zgodi po enem tednu lentanja. Ko pride drugi petek, pride ven vse, kar lahko, pa še tisto, kar ne more. Ker si ne more pomagati. Pač. Ne gre. Večer, ko vidimo napise – razprodano. Večer, ki noče postati jutro. Večer, ki je festival v malem.
Objem v parku
Bil je tisti petek, ko je že vse skoraj dorečeno, domenjeno, dognano. Kakor da edino, kar ostane, da se le še prikažeš, pojaviš, postaviš. In – ja. Tako je bilo praktično ves dan. Sploh pa pozno popoldan (ali zgodaj večer, po želji) v parku in na Odru Triglav. Ana Bezjak se je zlila s postavo Big banda Cerknica. Ko smo prišli mi, je donela pesem Objem mariborske zasedbe Papir. »Daaaaj, puuuusti še objeeeem in kaj potem in kaj potem? / Če s srcem s tabo grem, naj vsaj to smem, naj vsaj to smem.«
Občinstvo, v katerem smo našteli skoraj največ kužkov v zgodovini festivala, je ubrano pritegnilo in vpijalo tako zapete skladbe kot instrumentalne, v katere, to je bilo jasno vidno, je Big band Cerknica vložil veliko vaje. Komadi tipa Every Summer Night kitarista Pata Methenyja so že takšni.
Brez strehe in samo z ritmom
Ko se zgodi takšen predfiniš in tak petek, ko vreme sodeluje in mežika, s soncem in z vetrom hkrati, zaviješ gori, doli, naokoli in že na Grajskem trgu spet naletiš na edini ciklus s klicajema. Pozor! Muzika na cesti! je za finiš festivala nazaj. In to resno nazaj. Je Veux je bil prav konkretna, ampak dobrodošla intervencija. Niti malo se Željka Veverec, avtorica projekta, usklajenega s Tonijem Starešinićem (klaviature), z Djurom Dobranićem (bobni) in IgorjemDorotićem (trobenta). Saj smo v ciklusu Pozor! Muzika na cesti! na različnih trgih videli že več kot dovolj raznolikosti, toda letošnja različica, ko je oder brez strehe in sten, brez tende in pravzaprav skoraj res brez vsega, je tako prvinsko: ena na ena.
Tu in zdaj. Iz oči v oči. Jaz tebi, ti meni. Je Veux je bil zato predramilo. Drzen glas, še bolj drzne verzije pesmi tipa I Glow. Da se ne pogovarjamo o Lovable, ki je šla čez trg kot konkreten desetminutni štikl. »Smo že omenili Djura na bobnih? Moramo, sploh glede nato, da bomo plesali!« je rekla Željka Veverec. Koliko samozavesti, prepričanja, odločnosti. Ni čudno, da jo kritiki obožujejo in se v njeni biografiji berejo nagrade in nominacije za porin. »Ste 'spremni' za ples? Are you ready to dance?« je presegala in združevala jezike in žanre in prisotne. Pa še bobnarski solo smo pokasirali. Ja, na odru brez strehe.
Maribor? Sramežljiv? Ni možno!
»Dober večer, mi smo Čedahuči in hvala, Festival Lent, da nas spet gostite. V čast nam je!« Tako je krenil Blaž Učakar, frontman sicer izredno »družinske« zasedbe Čedahuči. Drugič so prišli k nam, debitirali so leta 2016 v še tedanjem, tapisiranem, zgrickanem Sodnem stolpu. Zdaj pa kar na Jurčkovem – Večerovem odru na Glavnem trgu.
Še vedno so folksterji, morda še bolj. Melos, izžaret v pesmi Čez poljane, je bil nekakšen test (pred)večera. Žur ali sprehod? Kaj pa če kar ... Oboje? »V Mariboru poznamo kar nekaj čudovitih ljudi. Iztok, kje si? No, Iztoku posvečamo naslednji komad. Boste pomagali pet'? Ne? Pa saj v Mariboru pa ja niste sramežljivi.« Nak, nismo, zato pa je Js in ti dobila tisti zalet in podporo, ki jo lentanje skoraj vedno prinese. In še nekaj je. Čedahuči so tako odprti, da gladko puščajo članom skupine, da imajo svoje, nove skupine. No, nove. Fed Horses, v kateri igra kitarist Jure Mihevc, je že taka. Pa Eni od sedmih milijard tudi. Učakar je gladko prepustil, da se je preigralo tudi komade teh zasedb. Desetletnica delovanja pač to prinese. In popevke tipa Jaz in nebo (Fed Horses).
Smo pa sicer na Jurčkovem – Večerovem odru videli prav diametralni spoj. Večer, ko sta se Jurček in Večer držala vsak zase in svoje tradicije. Kajti Metropolis so bili vse, kar Čedahuči ni bil. Dober večer, Lemmy Kilmister, kjerkoli že si. Dober večer, klobuk, hropenje in ojačevalci do dvanajst. Trojica Metropolis v lemmyjevski maniri vedno igra, kot da je zadnjič. In je imela (vsako)letne zadnje špile. In ta je bil tudi takšen. Na polno!
Začeli z – Innuendo!
Začetek je bil presunljivo in presenetljivo tih. No, ali pa takšen kot v gledališču. Uglasbitev inštrumentov in tipanje pozornosti. Smo? Smo. Migetalo, drgetalo je od pričakovanj. S čim bodo začeli? Takoj na polno? Kot nepozabni Freddie Mercury? Ne. Začelo se je zelo ... Teatralno. Z Innuendo, tem peklenskim vrvežem od komada. Narejen za take odre in take zasedbe. Zbor in orkester Opere Srbskega narodnega gledališča Novi Sad je taka zasedba. In Bigband Novi Sad je takšna postava. In Fedor Vrtačnik tak dirigent. Pa solisti, o solisti. Mattia Zanata, Zoran Šandorov, Nikola Mijić in posebna gostja Bojana Stamenov.
Takšna je bila zasedba. In takoj na, no, ne polno, ampak izpopolnjeno. Dramaturški lok koncerta, ki je imel razprodana sedišča, je bil zastavljen pravzaprav idealno. »Dober večer na Rock Opera – Queen Symphony! Spet smo, leto kasneje, z vami! Imamo pripravljenih 20 uspešnih skupine Queen. In imamo štiri izjemne vokaliste!« Zdelo se je, kakor da so čakali na točno nekaj takega. Spet. Tukaj. Drugi lentovski petek. Glavni oder. Le da letos še bolj(e) zastavljeno, bolj koncizno, bolj tematsko. Lani spekter rock predelav, letos pa le ena zasedba. Ta zasedba. Queen ima pač večnost v sebi.
Že takoj, ko je zavilo v Radio Ga Ga in smo slišali prekrasen solo na saksofonu. Pa A Kind of Magic, I Want It All, One Vision, Friends Will Be Friends, Show Must Go On, Love Of My Life, We Will Rock You. Hit na hit in prepevanje na prepevanje. Šele tako, na polno, lahko pridemo blizu temu, kar je Freddie zmogel skupaj s tremi kompanjoni v skupini. Ni pa, po takem koncertu, težko videti, zakaj ima ta orkester tako zvesto publiko. Ker ve točno, kaj publika hoče. In publika je to dobila. Dozo Queenov, kakršne včasih niti film ne poteši. Ali album. Ne, le kaj takega v živo.
Prelomimo kruh(ovje)!
In potem, ko je že tako toliko in še več, prideš tja. In vidiš. In vpiješ. In začutiš. Pa to je Festival Lent. Ene ikone so bile ta večer obujene na novo. Freddie in Lemmy. Ene pa pridejo še vedno in še in še in še. Pa ali se samo nam zdi ali je res, da so ti jazzerji v vedno boljši formi? Še tri dni in Fred Wesley bo star, pazite, o-sem-de-set! Pa je prišel k nam. In ko se je zvedelo, da bo prišel – in to z izkušeno zasedbo The New JB's – se je razgrabilo. Ja, razprodano. In, ja, sedel je, ampak to ni bilo sedenje, češ, zleknjeno, utrujeno, naveličano. Ah, kje. Tudi sedenj je več vrst. Seveda je.
Wesley je bil tako razpoložen, sploh ko je kmalu dobil ples in petje na par metrov, ker to je pač (Jazz)Lent tradicija, da je že pel vsaj tako dobro, kot je igral. Na tisto svojo pozavno. Ali pa je spravil na noge z Breaking Bread With My Mama. To je preseganje žanrov, izkazano v miganju z boki. Kjerkoli si na Minoritih – Oder Nove KBM. In v kakršni koli obliki, pojavnosti, razpoloženju. Ne moreš, ne gre, ne da se upreti. Migaš, gruvaš, vajbaš, funkaš, soulaš. Ne, ko si iz oči v oči z modelom, ki je začel v bandu Ikea in Tine Turner, nadaljeval pri Jamesu Brownu v njegovi najmočnejši fazi in bil tudi zraven pri Parliament Funkadelic. In zdaj prišel na Lent in pokazal, kako se odvozi petek. No, pa saj je bil šele začetek. Ker after? Ja, no, itak da je bil razprodan. In nabrit. O, ja.
Sobotni »finiš«!
• Za zadnji dan Lenta je tako: vse gre skozi. Čisto vse. Zato ... Kar pogumno. Cel dan. Ja, spremljajte obvestila vsled vremenskih pojavov, ampak sicer pa – lentovsko na glavo. Prvi, klasični namig: zaključek že 35. Folkarta. Zicer za firbce!
• Če slučajno niste šli na najbolj vzhodni oder Festivala Lent, potem bo danes idealna priložnost. KMŠ oder in razmigani Batista Cadillac. To pa bo! 22.00 je štart!
• Vskočila je! In vskočila bo! Potem ko je odpovedal Delvon Lamarr Organ Trio, se je za zadnji večer pojavila več kot adekvatna zamenjava. Prihaja Dobet Gnahore, z njo pa zasedba, zasidrana nekam med tradicijo in sodobnost. Aja, kaj točno pa zmore afrobeat, pa tako ali tako dobro vemo, ne? Minoriti – Oder Nove KBM. Od 22.00! Nekaj kart je še.
• Da nam le ne zagode vreme še enkrat. Mi verjamemo, da nam ne bo zagodlo. Nak! Zato pa bo – gorelo. In bo. Orakelj! V drugo (ne tretje) gre rado. Trg svobode. 22.00.
Ne še it', samo še malo. Najprej, tako kot sinočnji, je tudi današnji after raz-pro-dan! Pa Robert Petan v Sodnem stolpu tudi. Samo toliko, da veste. Ne, ognjemeta ni, smo pa tukaj mi. Na polno! Še zadnjič za 31. izvedbo!
Piše. Jaša Lorenčič