• 23.6. - 1.7. 2017
    MARIBOR, SLOVENIJA
  • DO ZAČETKA FESTIVALAŠE 24 DNI...
  • Glavni generalni pokrovitelj
    NKBM

(Rezervni termin) Balet pod zvezdami: FAVN - CARMEN - BOLERO

(Rezervni termin v primeru odpovedi predstave na dan 25. junija.)

Baletni triptih

Favn

Glasba     Claude Debussy: Preludij k favnovemu popoldnevu
Koreografija in scenografija     Edward Clug
Dirigent     Simon Robinson
Kostumograf     Leo Kulaš
Oblikovanje luči     Tomaž Premzl
Inspicienta     Peter Krajnc, Iztok Smeh
Praizvedba     15. julij 2016, otok Lokrum
Premiera     3. marec 2017, Velika dvorana SNG Maribor

Vlogi
Favn     Gaj Žmavc
Nimfa     Tetiana Svetlična

Simfonični orkester SNG Maribor
Koncertni mojster Saša Olenjuk

Preludij h koreografiji

Pred več kot letom dni sem z velikim interesom sprejel vabilo intendanta Dubrovniškega poletnega festivala Mladena Tarbuka, da bi ustvaril novo delo na znamenito Debussyjevo simfonično pesnitev Preludij k favnovemu popoldnevu (Prélude à l'après-midi d'un faune). To je moje drugo srečanje s tem francoskim skladateljem. Leta 2013 me je Krešimir Seletković povabil k projektu za 27. Glasbeni bienale Zagreb, kjer so se združili glasba Stravinskega in Debussyjevi kompoziciji, suita En blanc et noir za dva klavirja ter Šest antičnih epigrafov za klavir štiriročno. Debussyjeva edinstvena glasbena govorica je že takrat name naredila močan vtis, in tudi tokrat sem se z radovednostjo ponovno vrnil v čarobnost njegovega glasbenega vesolja.

Z vidika plesne antologije se ob razmišljanju o Favnu ne morem izogniti eskapadi Nižinskega: njegova legendarna koreografija na dvodimenzionalni površini je bila ob praizvedbi leta 1912 deležna številnih polemik in kritik. Favnovo popoldne (L'après-midi d'un faune) se ne nazadnje ob koreografijah, kot sta Posvetitev pomladi (Sacre du printemps) in Igre (Jeux), ki sta nastali leta 1913, šteje za enega najvidnejših mejnikov modernizma plesne umetnosti 20. stoletja.

Tako kot se je pripetilo z Debussyjem, sem se tudi z Nižinskim tokrat srečal že drugič. Ko sem ustvarjal koreografijo Posvetitev pomladi (Sacre du printemps), sem za izhodišče vzel njegovo antološko različico, ki me je resnično navdihnila. Pri Favnu imam tako vseskozi vtis, da sem njegovo idejo za celo stoletje naprej razširil v lastno »leno popoldansko« sanjarjenje.

Moja koreografska postavitev tako jasno evocira namere obeh avtorjev, tako Debussyja kot Nižinskega, saj se utelesi v lovu moškega »lovca« in njegovem sanjarjenju o ženskem »plenu«. Favn naposled ujame svojo nimfo in jo položi na svojo kamnito posteljo, še vedno toplo od žarkov popoldanskega sonca …

Sodelovanje z Dubrovniškim poletnim festivalom, kjer smo s Favnom in z baletom Carmen Valentine Turcu nastopili na idiličnem otoku Lokrum, je obrodil sadove. Ob koncu festivala je bila naša koprodukcija nagrajena z naslednjo utemeljitvijo: »Žirija festivala se je odločila dodeliti posebno priznanje – nagrado Orlando – ansamblu Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor za vrhunsko plesno poustvarjalnost, domiselni koreografiji in visoke umetniške dosežke, ki so stalnica njegovega večletnega nastopanja na Dubrovniškem poletnem festivalu.«

Edward Clug

Carmen

Baletni triler v enem dejanju
Po motivih istoimenske novele Prosperja Mériméeja

Glasba     Rodion Ščedrin
Koreografija, libreto in koncept     Valentina Turcu
Dirigent     Simon Robinson
Asistent koreografije     Anton Bogov
Kostumografija     Michal Negrin, Vesna Novitovič
Baletna mojstrica     Alenka Ribič
Scenografija     Dinka Jeričević
Oblikovanje luči     Aleksandar Čavlek
Inspicient     Peter Krajnc
Praizvedba     28. marec 2014, Velika dvorana SNG Maribor
Premiera     3. marec 2017, Velika dvorana SNG Maribor 

Vloge
Carmen     Jelena Lečić / Olesja Hartmann Marin
Don José     Anton Bogov Sytze Jan Luske
Toreador     Sergiu Moga / Matjaž Marin
Fernanda     Branka Popovici
Zuniga     Vadim Kurgajev 

Ženske
Asami Nakashima, Tanja Baronik, Ines Petek, Hristina Stojčeva, Vanja Vitman, Metka Masten, Mirjana Šrot, Helena Klasič, Adriana Cioata

Moški
Filip Jurič, Tiberiu Marta, Alexandru Pilca, Vasilij Kuzkin, Cristian Popovici, Mircea Golescu, Aleks Šišernik

Simfonični orkester SNG Maribor
Koncertni mojster Saša Olenjuk

Carmen, misterij ženskega erosa

»V bližini smrti smo najbolj živi.«

»Izkušnja, ki nas spremeni, je izkušnja, ki nas dela žive. To sta ljubezen in bolečina.« Valentina Turcu

Leta 1967 je na velikem podiju moskovskega gledališča Bolšoj in tedaj še vedno globoko onkraj železne zavese luč sveta uzrla baletna kreacija, ki je po Hačaturjanovem baletu Spartak (ta je bil premierno uprizorjen v okviru produkcije Baleta Kirova leta 1956) dokončno vrnila primabalerini osrednjo pozicijo iz časov carskega baleta. V mislih imamo seveda Carmen, noviteto v žanru dramskega baleta, katerega koreografijo je ustvaril kubanski baletni mojster in plesalec Alberto Alonso (1917–2007), glasba v formi trinajststavčne plesne suite pa je po »kreativnem oplajanju dveh duhov«, kakor je svojo ustvarjalno izkušnjo ob odkrivanju skrivnosti iz Bizeteve partiture opere Carmen opisal glasbeni ustvarjalec, nastala izpod peresa ruskega skladatelja Rodiona Ščedrina (r. 1932). Balet, ki prikazuje življenje v »eksotični« Španiji, s svojo strastno plesno atmosfero ustvarja idealen prostor, v katerem se nenehno prepletajo eros, primarni impulzi strasti in samouničevalni gon po smrti, tanatos.

Četudi so h končni glasbeni in koreografski realizaciji baleta Carmen, ki je bil prvič izveden 20. aprila 1967 v moskovskem gledališču Bolšoj, prispevali predvsem moški, pa je vzrok za njegov nastanek nedvomno bila ženska, ki je s svojo neukrotljivo karizmo, mladostno, skorajda robustno teatraličnostjo in telesno silovitostjo oznanjala novo dobo bolšojskega baletnega sloga (ta je bil dolgo časa v senci tradicije leningrajskega Baleta Kirova). Ta ženska je bila primabalerina assoluta Maja Plisecka (r. 1925), sicer Ščedrinova življenjska sopotnica, ki se ji je ideja za novo baletno stvaritev porodila že leta 1964, povod za njen nastanek pa je bil ogled neke predstave v okviru gostovanja Kubanskega nacionalnega baleta ob izteku leta 1966. Na prigovarjanje matere Rachel Messerer, ki je zaslovela kot igralka v nemih filmih, je balerina pristopila do takratnega vodja kubanskega Baleta Alberta Alonsa. Ta je sprejel iniciativo Plisecke in zložil originalni libreto, ki ga je začel koreografirati takoj po sovjetski turneji s svojimi plesalci na rodni Kubi. Toda Alonso se je že v začetku leta 1967 vrnil v moskovski Bolšoj, kjer se je lahko posvetil Plisecki na individualnih vajah in jo uvajal v skrivnosti svoje koreografske vizije. Na vajah je bil prisoten tudi skladatelj Ščedrin, ki je sproti dobival navdih za baletno glasbo.

Benjamin Virc

Walking mad

Glasba     Maurice Ravel: Boléro
             
Arvo Pärt: Für Alina
Koreograf     Johan Inger
Dirigent     Simon Robinson
Asistent koreografa     Ivan Dubreuil, Sergiu Moga
Scenograf in kostumograf     Johan Inger
Oblikovalec luči     Eric Berglund
Inspicienta     Peter Krajnc, Iztok Smeh
Praizvedba     14. maj 2001, Den Haag (Nederlands Dans Theater I)
Premiera     3. marec 2017, Velika dvorana SNG Maribor

Vloge
Blue     Olesja Hartmann Marin / Vanja Vitman
Red     Asami Nakashima / Tetiana Svetlična
Brown     Tijuana Križman Hudernik / Mirjana Šrot 

Moški
Gaj Žmavc, Matjaž Marin, Filip Jurič, Sytze Jan Luske, Yuya Omaki, Filip Jurič, Alexandru Pilca, Aleks Šišernik, Mircea Golescu, Mario Diligente

Simfonični orkester SNG Maribor
Koncertni mojster Saša Olenjuk

Walking Mad, ljubezen v času blaznosti

»Naši največji blagoslovi nas doletijo skozi blaznost, če privzamemo, da je ta sama po sebi božanski dar.« Platon

Johan Inger je svojo koreografijo Walking Mad ustvaril za Nizozemsko plesno gledališče I (Nederlands Dans Theater I) že leta 2001, ko je umetniško vodstvo NDT ponudilo priložnost nekaterim mladim koreografom, da bi pripravili svoje plesne novitete za slavnostni baletni večer v Haagu ob spremljavi simfoničnega orkestra. Inger je za svojo izvirno koreografsko postavitev našel navdih v starem črno-belem televizijskem posnetku Ravelove skladbe Bolero v izvedbi Losangeleške filharmonije pod vodstvom dirigenta Zubina Mehte, ali kot pravi sam: »Gledališki prizor – na začetku je dirigent docela umirjen in podvržen strogi samokontroli, uglajeno počesan in nasploh urejen v svoji dirigentski opravi – vzporedno z glasbenim crescendom postaja vse bolj dramatičen in vznemirjen v svojem izrazu, kakor da bi postajal blazen in v popolnoma podivjanem stanju. Erotični naboj je bil seveda prisoten, toda sam sem se želel temu izogniti in iti onkraj tega še bolj klišejsko razprtega toka, ki se ga pogosto povezuje s to skladbo.«

Inger tako nadaljuje o svoji koreografiji: »Sloviti Ravelov Bolero s svojo seksualno, skorajda kičasto zgodovino je bil svojevrstna preokretnica, da sem ustvaril svojo različico. Razmeroma hitro sem se odločil, da se bo koreografija osredotočala na osebna razmerja v različnih oblikah in pogojih. Tako sem dobil idejo, da bi v prostor postavil zid, ki bi lahko preoblikoval plesni prostor ob potovanju skozi to minimalistično glasbo in tako ustvaril majhne, skorajda žepne zaplate različnih situacij. Walking Mad je tako potovanje, v katerem se soočamo z lastnimi strahovi, hrepenenji in lahkotnostjo bivanja.«

Že sam zid v predstavi Walking Mad je minimalističen, podobno kot lahko Ravelovo skladbo štejemo kot zgodnji primer glasbenega minimalizma. Zid omogoča koreografiji različne prostore oziroma sobe, ki so vsaka zase oblika realnosti, s katerimi se različni liki oziroma posamezniki identificirajo, in resonančna škatla, h kateri stremijo in s katero so v nenehni interakciji. Prostorska razmejenost je v začetku koreografije usmerjena v ospredje odra, proti koncu pa v ozadje, potem ko se (s pomočjo zida) opiše krožna dramaturgija. Oseba oziroma plesalec s plaščem in klobukom, ki na začetku vstopi v »bolerovsko« sobo, tako na identičen način sklene svoje krožno potovanje.

Nekaj se zgodi na tem potovanju, skozi koreografski tok se omenjeni plesalec pomnožuje v svojih srečevanjih z različnimi iščočimi ženskami, ki se – podobno kot on sam – vrnejo v lastne (življenjske) okvire, morda le nekoliko starejše in bolj osivele.